Orkin spev je še svež prvenec mladega Jana Grabnarja, ki je zadnje poletje zadihal pod okriljem Založbe Škuc, v zbirki Lambda.
ELEMENT FIZIČNE BLIŽINE V ORKINEM SPEVU
Orkin spev je še svež prvenec mladega Jana Grabnarja, ki je zadnje poletje zadihal pod okriljem Založbe Škuc, v zbirki Lambda. Ob prvem preletu in branju pesniške knjige sem se zaustavila pred kričečo in osupljivo krhkostjo besed, ki se v kratkih pesmih in kratkih verzih postavljajo ena ob ali pod drugo. S prvenci je treba biti še posebej previden, ko jih polagaš v svoje in druge dlani. Da jih ne poškoduješ. Da ne izrečeš prehitro, da ne pogladiš prepozno.
Nekatera branja pa so še posebej drobne ptice v naročju recenzentov, saj so ne le navdahnjena, temveč tudi zakoreninjena v literatovem intimnem in zasebnem življenju. In četudi so prestopile prag in so v svetu bralcev, nas ob branju prestavljajo ne le v ljubezensko-erotične labirinte tako lirskega subjekta kot nas samih, temveč nas izstrelijo v labirint večnega hrepenenja in iskanja drugega. V Grabnarjevem motu knjige beremo: »jaz pa sem pristal tam / kjer je ob koraku strah / ob izdihu bolečina«. Orkin spev je resničen spev orke, kita ubijalca. Je spev razoranega srca. Spev ni iz izkušnje, spev je izkušnja sama. Zato so besede krhke, trepetajoče, ne ker bi se bale stati na papirju, temveč od bolečine in strahu pred trajnostjo labirinta.
Trije verzi mota so trije naslovi ciklov Orkinega speva in tu se z naslavljanjem konča. Pesnikova govorica se ne lovi niti v naslove niti v velike začetnice niti v ločila. Orka ima dva obraza, krotkega in prijaznega ter ubijalskega in maščevalnega. Katerega pokaže, je odvisno od konstelacije zunanje realnosti, od individuumov, ki so interaktivno povezani z njo, ki prispevajo k notranji interferenci pesniške govorice. Ob prisluškovanju Grabnarjevega speva opažam, da ubija in se maščuje prav z na trenutke hladno in prepričljivo postavljeno osamosvojeno besedo ali besednimi nizi.Če je ljubezen krik upora proti samoti, je Orkin spev skomponiran iz krikov z brezenskih sipin hrepenečega lirskega jaza. Fizičnost ni ciljna komponenta Grabnarjeve poezije, je pa prevladujoča in temeljna za vzpostavitev poleg erotične še duhovne razsežnosti ljubezni in s tem apoliničnosti. Jezik je napolnjen tudi z grobimi in surovimi besedami, ki zaznamujejo fizične bližine teles, ki pa v pesniškem kontekstu ne dajo vulgarnega ali pornografskega podtona, temveč skeleč in trpek, z bolečino prepojen občutek nebogljenosti. Tudi delež obrabljenega izrazja, kot so solze, srce, kri, ki načeloma učinkujejo patetično, zadiha sveže, mladostniško naivno, a pristno v Grabnarjevem pesniškem kontekstu.
Nenazadnje je treba omeniti, da je poezija Jana Grabnarja eksplicitno homoerotična poezija razhajanja, odhajanja, hrepenenja. Spisana z natrganimi in asociativnimi podobami, ki se ne drži skladenjskih norm jezika, tako da lirska govorica ustreza tematiki verzov. Bera osebne izpovednosti je opazna, predvsem če mlado ime postavimo ob druge mlade pišoče v valu mlade poezije, ki prisega na komunikativnost vsakdana in govorico posvetnih sfer. Počakajmo, da zaznamo nove ptice Grabnarjevega speva, ki bodo natančneje določile let tudi glasov Orkinega speva.
"se razgali
bos stopa
proti meni
mi postreže
v obleki
s prsmi
in umazanimi
stopali
zarine se mi v usta
in nežno šepeta"
"le jezik išče jezik, za dotik
najino žaro stiskam k sebi
ni časa, kraja"
(Jan Grabnar)
Orkinemu spevu je prisluhnila Petra Koršič.
Komentarji
komentiraj >>