V sklopu kulturnega programa festivala Francosko-slovenske pomladi, je prejšnji teden svoj nov projekt predstavila Yasmine Hugonnet, mlada koreografinja in plesalka italijansko-švicarskega rodu, sicer že poznana ljubljanskemu občinstvu. Temu se je prvič predstavila po lanski trimesečni rezidenci, kjer je na oder postavila predstavo Re-play, ki se je uvrstila tudi v izbor letošnjega festivala Gibanica. Zatem je skupaj s francoskim plesalcem Maximom Ianarellijem ustvarila plesni projekt Igre vlog, sestavljen iz njunih solističnih nastopov.

Hugonnetova se torej že tretjič predstavlja v slovenskem prostoru, tokrat je v vlogi koreografinje in režiserke ustvarila predstavo z imenom O drugem. V tej je na oder, natančneje na letni vrt Mestnega muzeja, poleg njenega stalnega sodelavca Ianarellija postavila še Italijana Loupa Abramovicija. Pridružili so se jima trije mladi slovenski plesalci, in sicer Gregor Kamnikar ter Teja Reba in Nataša Živkovič, s katerima je Hugonnetova ustvarila tudi predstavo Re-play.

Predstava O drugem nadaljuje koncepte, ki jih je moč zaslediti že v prejšnjih dveh uprizoritvah, predvsem fascinacijo s posnemanjem telesa, ki se v eksperimentalnem procesu razvija v različne možnosti. Gre za menjavo oziroma prevzemanje vlog, ki se lahko manifestira tako v statičnih pozicijah vse do ekspresivnega gibanja, ki zahteva večjo mero ponotranjenja posnemajočega subjekta.

V predstavi pet plesalcev svojo individualnost po večini prepusti tvorbi kolektivnega telesa, ki se sicer nenehno razpada v posamezne gibalne enote, a te ohranjajo zavedanje o povezanosti v celoto. Ta kontinueta medsebojne prisotnosti dopušča mnogotere različice razpršitve, ki pa se vedno znova vrača sama vase. Vsak odhod in prihod enega ali več plesalcev vpliva na t.i. plesno bazo, ki se torej v odnosu soodvisnosti nenehno transformira.

V te spreminjajoče se podobe se vpleta še dimenzija prostora, ki s svojimi skritimi in odkritimi kotički Mestnega muzeja omogoča še bolj ustvarjalno nadgradnjo plesnega kolektiva. Tlakovana tla, razgibana površina, obzidje, ozadje starih hiš, celo zvezdnato nebo pripomorejo, da fizične potenciale neobičajnega odrskega prostora popestri še čarobna atmosfera. K tej pripomorejo tudi polja nevidnega, kamor se lahko zatečejo nastopajoči, a je njihova odsotnost sicer peterokrakega telesa občutna toliko kot prisotnost ostalih štirih.

Koncept nevidnega je uporabljen tudi v sami izrabi prostora. Tako gledalci predstavo spremljajo za steklenimi vrati, pred katerimi se bohoti letni vrt-oder, a zaradi razporeditve v samem prostoru iz enega mesta ne morejo videti vsega. Prej ko slej se dogajanje prestavi v njihov slepi kot, tako da mora občinstvo menjati perspektivo, če želi videti celoto. Hugennotova se tokrat sicer ni ukvarjala z digitalnim eksperimentiranjem, katerega poznamo iz prejšnjih predstav, ni pa torej povsem opustila vizualnega učinka.

Akterji svojih plesnih teles ne uporabljajo za razvijanje zahtevnih koreografij in estetskih gibov. Raje se ukvarjajo s postavitvijo v prostoru in medsebojno interakcijo kot tudi komunikacijo z občinstvom, ki ga občasno opazijo za steklom. Njihovo vedênje pogosto vodi v hudomušni prikaz, pa naj gre za valjanje po tleh ali pa izrazno pačenje, ki spominja na otroško igro. Ta se še posebej razvname v trenutku, ko plesalci odvržejo svoja oblačila ter se stlačijo v kartonaste škatle. Brezizrazni tako odvržejo tudi poslednji pridih individualnosti.

A igra se še ne konča. Počasi premikajoč se v škatlah spet vračajo na začetne pozicije, saj kolektiv je le zamenjal obliko. Njegova esenca, posnemanje torej, pa ostaja. In traja. In traja. Ustvarjalni proces je očitno naletel na mnoge možnosti postavitve ter gibalne izraznosti, ni pa se mogel odločiti, katere naj postavi na oder. In tako jih je izbral kar precej, kar po nepotrebnem razvleče sicer nadvse lično zapakirano predstavo.

Z zastekljenim pogledom je poročala Alja