Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 10. 6. ´07 ob 15.00; PAULINE OLIVEROS: Electronic Works 1965- 1966 (Cellar Door Records, 1998) (3786 bralcev)
Nedelja, 10. 6. 2007
goran



Pauline Oliveros: Electronic Works 1965- 66

Pauline Oliveros se leta 1932 rodi v glasbeno družino. Tako njena mati kot babica sta bili učiteljici klavirja zato Pauline že zelo zgodaj vstopi v svet glasbe. Njen izbrani inštrument postane harmonika, pozneje pa vpiše študij glasbe na univerzi v Hustonu, a se kmalu preseli v San Francisco kjer spozna skupino ljudi, ki kompozicijo skozi eksperimentiranja oddaljijo od suhoparne, institucionalne forme. Med drugimi so znanje na zahodni obali takrat iskali tudi Terry Riley, Loren Rush, Morton Subotnick, Steve Reich ter LaMonte Young, ki vsi po vrsti sodijo v skupino najbolj cenjenih ameriških skladateljev dvajsetega stoletja. Pauline skupaj z Rileyem in Rushom sestavi formacijo s katero prakticira prosto improvizacijo in to v času, ko nekaj podobnega na vzhodni obali počnejo le Ornette Coleman in njegovi somišljeniki. Njihov odprt pristop k improvizaciji, ko so se brez posebnih predpriprav enostavno usedli skupaj in igrali, jim je odprl pot v urejanje glasbe na mestu, to tehniko pa je Oliverosova pozneje prenesla tudi v elektronsko komponiranje. (v celoti!)
* »Če ste stari manj kot devetdeset let je velika verjetnost, da ste večji del življenja poslušali elektronsko glasbo«. Tako na široko je pojem elektronske glasbe v letu 1999 opredelil Brian Eno. Časi, ko se je glasba poslušala v živo in neozvočeno, namreč segajo pred leto 1920 (ko se pojavijo prvi mikrofoni in ojačevalniki), vse od takrat pa nas glasba poišče bodisi skozi posnetke, radio ali pa s posredovanjem elektronskih signalov, ki nam jih glasbeniki servirajo v živo. No, za prve poizkuse v proizvajanju elektronskih zvokov lahko denimo štejemo že nekatere italijanske futuriste iz začetka dvajsetega stoletja, ki so pod pojmom glasba razumeli industrijski hrup, ki je pač sovpadal z industrijsko revolucijo v drugi polovici devetnajstega stoletja.

Naslednjo prelomnico je v letu 1919 predstavljal teremin – inštrument, sestavljen iz oscilatorjev, ki je takrat ponudil povsem nov zvok, v letu 1930 pa se pojavijo tudi prvi zvočni snemalniki, s katerimi povijejo prve elektro-akustične posnetke. Pomemben premik v elektro-akustični glasbi nastopi konec štiridesetih in v začetku petdesetih let minulega stoletja s pojavom zmogljivejših magnetofonov, še desetletje pozneje pa se rodi praksa, ki je precej blizu tudi sodobni elektronski produkciji. Tvorca zvoka, ki sta nekako najbolj zaznamovala to novo formo s poudarkom na elektronski manipulaciji posnetkov, sta bila Tod Dockstader ter Pauline Oliveros, glasbenika, ki sta v tistem času mesto našla povsem na margini. Medtem ko je v primeru Dockstaderja to (pogojno rečeno) razumljivo, saj ni prihajal iz vrst akademskih skladateljev, pa je v primeru Pauline Oliveros to bolj odraz njene radikalnosti.

Pauline se leta 1932 rodi v glasbeno družino. Tako njena mati kot babica sta bili učiteljici klavirja, zato Pauline že zelo zgodaj vstopi v svet glasbe. Njen izbrani inštrument postane harmonika, pozneje pa vpiše študij glasbe na univerzi v Hustonu, a se kmalu preseli v San Francisco, kjer spozna skupino ljudi, ki kompozicijo skozi eksperimentiranja oddaljijo od suhoparne, institucionalne forme. Med drugimi so znanje na zahodni obali takrat iskali tudi Terry Riley, Loren Rush, Morton Subotnick, Steve Reich ter LaMonte Young, ki vsi po vrsti sodijo v skupino najbolj cenjenih ameriških skladateljev dvajsetega stoletja. Pauline skupaj z Rileyem in Rushom sestavi formacijo, s katero prakticira prosto improvizacijo in to v času, ko nekaj podobnega na vzhodni obali počnejo le Ornette Coleman in njegovi somišljeniki. Njihov odprt pristop k improvizaciji, ko so se brez posebnih predpriprav enostavno usedli skupaj in igrali, jim je odprl pot v urejanje glasbe na mestu, to tehniko pa je Oliverosova pozneje prenesla tudi v elektronsko komponiranje. Medtem ko sta denimo Riley in Young sledila bolj formalističnim interesom, iz katerih je vzklil minimalizem, pa Oliverosovo zanimajo bolj nakopičeni toni, ki težijo k organski, zemeljski zvočnosti. Te se loteva tudi v formaciji Sonics skupaj z Ramónom Senderjem in Mortonom Subotnickom, s katerima prireja koncerte za kombinacijo magnetofonskih trakov ter akustičnih inštrumentov. V letih 1966/1967 Oliverosova prevzame vodenje Subotnickovega in Senderjevega studia San Francisco Tape Music Centre, ki nudi zatočišče mladim eksperimentalnim skladateljem, v tem času pa začne odkrivati tudi tape-delay tehniko, ki je za čas pred prihodom prvih sintetizatorjev pomenila pravo malo revolucijo. V tem obdobju nastanejo tudi kompozicije, zajete na ploščku ‘Electronic Works 1965 + 1966’, vendar pa se, preden odmerimo nekaj prostora le-tem, pomudimo še pri tako imenovanem ‘Deep Listening’ konceptu, ki ima pomembno vlogo v filozofiji Oliverosove. S praktičnega vidika gre za zvočne dogodke, običajno postavljene v specifične akustične prostore, kjer se ustvarijo kar najboljši pogoji za resonanco ter odmevajoče zvoke, ki imajo pri konceptu ključno vlogo. Za pojem ‘Deep Listening’ pa Oliverosova poda naslednjo razlago: “ključ do večnivojskega obstoja je deep listening. Vsebuje tako jezik kot sintakso, nrav njunih zvokov, atmosfere ter okoljske soodvisnosti. To je bistvo do procesa odkrivanja številnih plasti domišljije, pomena ter spomina, vse do celične stopnje človeške izkušnje. Poslušanje je ključnega pomena za performans. Odzivi, ki izvirajo iz poglobljenega poslušanja, namreč umetnika, umetnost samo in občinstvo na ta način povežejo v neko nenaporno harmonijo”. Na to temo Oliverosova že vrsto let predava po univerzah širom združenih držav, s postavo Deep Listening Band pa torej to izkušnjo udejanja tudi v praksi, vendar o tem več morda ob kakšni drugi priložnosti, saj tokrat predstavljamo predvsem njeno zgodnje obdobje, ki je deloma ujeto na plošček ‘Electronic Works’.

Vse tri kompozicije z albuma so nastale po principu že omenjene “tape-delay” tehnike, s pomočjo katere je Oliverosova klasični elektronski studio spremenila v orodje, ki ji je omogočil manipulacijo s trakovi v živo. S pomočjo oscilatorjev je ozvočila človeku neslišne tone številnih posnetkov, te pa je skozi delaye zmanipulirala v zvočno maso, ki nenehno raste in se spreminja. Medtem ko so se njeni sodobniki torej ukvarjali z lepljenjem trakov, je Oliverosova usposobila studio za obdelovanje zvoka na mestu. Najbolj znan kos s ploščka je ‘Bye Bye Butterfly’ iz leta 1965, ki je obenem pomenil tako slovo od klasične glasbe kot tudi njegovo asimilacijo na to isto glasbo, gre pa pravzaprav za nekakšen remiks Puccinijeve opere Madame Butterfly. Tri kompozicije so si med seboj sicer zelo različne, vse pa razkrivajo fascinacijo nad brnečimi zvoki, ki so bolj kot minimalistom iz vrst Paulininih sodobnikov podobni ambientalni glasbi, kakršno dandanes denimo ustvarjata Philip Jeck in Janek Schaefer. Kompoziciji ‘Bye Bye Butterfly’ ter ‘Big Mother is Watching You’ bomo slišali v celoti, skladbo ‘I of IV’ pa približno do polovice.

pripravil Goran Kompoš


Komentarji
komentiraj >>