Torek, 19. 6. 2007
goran
Tromsø je tisto mesto z odmaknjenega, arktičnega norveškega severa, ki že približno dvajset let nudi izvrstno okolje za glasbenike iz polja elektronskih godb. Med njimi največ pozornosti seveda žanjejo producenti značilne ambientalne, pogosto s technom križane glasbe, na piedestalu katere že vrsto let stoji starosta vikinškega techna Geir Jenssen alias Biosphere. Vendar pa se v zadnjih letih tam uveljavljajo tudi številne nove elektronske prakse. Ena takih je eksperimentalna, po tehnični plati elektro-akustična glasba dvojca Alog, ki v svojih zvočnih raziskovanjih spaja okoljske zvoke, akustične inštrumente in digitalno tehnologijo. Dandanes torej precej razširjen in preverjen izraz, ki pa v studiu Norvežanov dobi povsem samosvojo zvočno podobo. Med tem, ko njuni sodobniki skozi digitalno manipulacijo izvorne zvoke postavljajo v nove nerazpoznavne forme, dvojec Alog le-te pusti v razmeroma neokrnjeni obliki. Pravzaprav software uporabljata le kot orodje, s katerim zvočne vzorce sestavita v kompleksno celoto. Tej praksi z novim, četrtim albumom ‘Amateur’ pristopita še nekoliko bolj radikalno in svojo značilno estetiko obsijeta z doslej najbolj svetlim polarnim sijem. (v celoti!)
* Tromsø je tisto mesto z odmaknjenega, arktičnega norveškega severa, ki že približno dvajset let nudi izvrstno okolje za glasbenike iz polja elektronskih godb. Med njimi največ pozornosti seveda žanjejo producenti značilne ambientalne, pogosto s technom križane glasbe, na piedestalu katere že vrsto let stoji starosta vikinškega techna, Geir Jenssen alias Biosphere. Vendar pa se v zadnjih letih tam uveljavljajo tudi številne nove elektronske prakse. Ena takih je eksperimentalna, po tehnični plati elektro-akustična glasba dvojca Alog, ki v svojih zvočnih raziskovanjih spaja okoljske zvoke, akustične inštrumente in digitalno tehnologijo. Dandanes torej precej razširjen in preverjen izraz, ki pa v studiu norvežanov dobi povsem samosvojo zvočno podobo. Medtem, ko njuni sodobniki skozi digitalno manipulacijo izvorne zvoke postavljajo v nove nerazpoznavne forme, dvojec Alog le-te pusti v razmeroma neokrnjeni obliki. Pravzaprav software uporabljata le kot orodje, s katerim zvočne vzorce sestavita v kompleksno celoto. Tej praksi z novim, četrtim albumom ‘Amateur’ pristopita še nekoliko bolj radikalno in svojo značilno estetiko obsijeta z doslej najbolj svetlim polarnim sijem.
Alog svoj začetek napiše v letu 1997, ko Dag-Are Haugan in Espen Sommer Eide (slednjega poznamo tudi pod techno znamko Phonophani) po srečnem naključju pripravita skupen session ter ugotovita, da ju druži interes do uporabe neobičajnih zvočil in z njimi povezanega smisla za kompozicijo. Del tega prvega druženja v studiu, dve leti pozneje objavita na prvencu, že z naslednjim albumom ‘Duck-Rabbit’ iz leta 2001 pa najdeta mesto v takrat že zelo uveljavljeni norveški elektronski sceni. Z izvrstnim občutkom za mešanje žanrov kot so elektronika, post-rock in sodobna kompozicija, si odpirata prostor za številna presenečenja in nepričakovane preobrate, na katerih postavita neko povsem njima lastno estetiko. Gledano z današnje perspektive, njuna prva albuma sicer ne zvenita več tako drugače, vendar pa je potrebno vedeti, da je tovrstna praksa dodobra zaživela šele v zadnjih treh, štirih letih. V prid kreativnemu tandemu denimo, govori tudi visoka pozicija pri čislanem založniku Rune Grammofon, ter glasbena nagrada Spellemannsprisen (norveški ekvivalent Grammyu), ki jo je dvojec prejel za album ‘Miniatures’.
S tem naslovom sta Alog postavila smernice, ki sta se jih z novim ploščkom torej lotila še precej bolj radikalno. Elektronsko plastenje, v katero sta ovijala akustične zvoke na predhodniku, tokrat močno omejita, posledično pa to v njuno godbo prinaša estetiko, ki je nekje vmes med sodobnimi minimalisti in čudnim akustičnim folkom. V ospredju je fascinacija nad zvoki, katerih del sta nabrala v okolju zahodne in severne Norveške, še večji del pa sta jih zbrala v domačem studiu, ki bi pred začetkom snemanj gotovo marsikatero oko prej spomnil na mizarski atelje kot glasbeni studio. Večinski del zvočil sta Haugan in Eide namreč izdelala posebej za snemanje novega albuma in tako dobila povsem unikatne zvoke, ki sta jih pustila v razmeroma neokrnjeni obliki. Prav tu se skriva tisti dejavnik, ki glasbo Alog oddalji od običajne prakse njunih sodobnikov, ki zvoke digitalno zmanipulirajo do oblike, ki jo najdemo že na malodane vsakem sintetizatorju. Seveda pa ta bogat zvočni kolaž ni sam po sebi tudi garant za dober album. Vse te zvočne fragmente je pač potrebno sestaviti v intrigantno celoto in Alog to storita nadvse suvereno. Skozi igrivo raziskovanje se odkrivajo vzorci, ki kažejo na to, da vse le ni prepuščeno naključju in da imata Haugan in Eide dobro poznavanje iz polja nekaterih najbolj avantgardnih godb. Dovolj luciden prikaz tega je denimo uporaba vokalnih vzorcev, ki spomnejo na Meredith Monk. Skladba ‘The Begginer’ skozi repeticijo in kitarsko sintetično linijo v spomin prikliče nekatere krautrockerje, desetminutna kompozicija ‘Bedlam Emblem’ pa iz okoljskih posnetkov preraste v brneč simfonični minimalizem. Ko smo že pri simfonikih – približno polovico albuma tvorijo kakofonične strukture, precej podobne tistim, ki jih lahko slišimo ob uglaševanju kakšnega simfoničnega orkestra. Vendar pa vse te, v praksi razmeroma zahtevne oblike, Haugan in Eide podata v zelo prijazni embalaži, ki ni prenaporna niti za nevešče uho. Zasluge za to pa gre pripisati predvsem subtilnim, detajliranim elektronskim teksturam.
Album ‘Amateur’ je pisan na kožo predvsem poslušalcu, utrujenemu od številnih neizvirnih in utrujajočih praks. Sicer Alog nista prva, ki sta se lotila iskanja zvokov na izviren način, vendar pa ju pred sorodne sodobnike postavljata predvsem žilica za kompozicijo ter občutek za odmero prostora posameznim tonom.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>