Ponedeljek, 18. 6. 2007
goran
Goran Kompoš recenzira koncert Isis, Boris in Oxbow v Cvetličarni- Media parku ... (v celoti!)
ISIS, BORIS, OXBOW; 17. 6. '07, Cvetličarna/ media park
* Sinoči se je (v ne preveč polni) Cvetličarni Mediapark ustavila trojica bendov, ki to poletje buri duhove na glasbenih odrih širom Evrope. Skupni imenovalec vseh treh zasedb so denimo nekatere glasbene korenine, sicer pa ponujajo precej različne prakse, ki pa vseeno solidno funkcionirajo tudi kot celota. Res je tudi, da so se prve vrste obiskovalcev po nastopu Oxbow in Boris, pomaknile nekoliko bolj nazaj in dale prostor privržencem novodobnih metalcev Isis, ki so bili vendarle v večini. Bržkone prav priljubljenost slednjih vpliva tudi na hierarhijo med bendi, saj je bilo Isis odmerjenega približno pol večera, preostalo polovico pa so si torej razdelili člani Oxbow in Boris. Med tem, ko so bostonski mladci ponudili značilno strukturirano formo, sta si zasedbi s starejšim poreklom pustili precej bolj ohlapen prostor, v katerem se pač najde več prostora tudi za eksperiment.
Prva sta, ob napovedanem času, na odru dobila prostor člana zasedbe Oxbow, ki sicer v polni postavi šteje štiri glasbenike, vendar pa sta basist in bobnar ostala onstran luže in tako smo tokrat pač dobili akustično/unplugged verzijo. Sama sta to različico poimenovala ‘Love’s Holiday’, razliko med izrazoma pa opisala z naslednjimi besedami: “Oxbow v polni postavi, je denimo, kot bi se z občinstvom pogovarjali v pubu, pri ‘Love’s Holiday’ pa fene na pogovor pač povabiva v posteljo”. Nevednež bi ob tej napovedi bržkone pričakoval intimno, v soju dišečih svečk podano, milozvočje. Tisti, ki so provokativnega frontmena že imeli priložnost videti na odru, pa so gotovo vedeli, da so pogovori v njuni postelji precej bolj divji kot to velja za večinski del življa. In kot se je izkazalo je to še kako res. Ekscentrični pevec, Eugene Robinson, je po prvem komadu metal po odru stol, pri drugem masiral svoj ud in že pri tretjem obstal pred občinstvom v gatah. Vendar pa to njegovo početje ni le krinka za pomanjkanje idej v glasbi Oxbow, kot bi nemara kdo pomislil. Prej se zdi, da je to le način s katerim se Robinson pač bolj doživeto zazre v besedilo, ki ga podaja in, razgaljen le ob zvoku akustične kitare, se pokaže njegov performerski potencial, ki je verjetno blizu tudi tistemu Henrya Rollinsa iz njegovih najbolj divjih let. Robinson in kitarist Niko Wenner sta sicer predstavljala novi album zasedbe Oxbow poimenovan ’The Narcotic Story’, skladbe pa so ob akustični kitari izzvenele še bolj bluesovsko kot sicer in oznaka ’kings of the evil blues’ se je izkazala za več kot upravičeno.
Naslednji so se na odru pojavili Japonski kultneži, Boris. Trojica že od zgodnjih devetdesetih sledi izročilu Melvinsov (po katerih so si mimogrede nadeli tudi ime), v svoji 15-letni karieri pa so se sprehodili med številnimi trdimi rockovskimi žanri vendar pri tem vedno obdržali nek svoj prepoznaven zvok. In to prehajanje med različnimi praksami so servirali tudi sinoči. Set so odprli s temačno, na dronih in gongu postavljeno kompozicijo, ki je bobniče prisotnih pripravila na prihajajoči zvočni udar. Že z naslednjo skladbo so se namreč podali v tako imenovano, sludge-rockovsko formo, v kateri elementi težke, nekoliko počasnejše rockovske godbe srečajo posamezne, hitrejše, na basu temelječe hardcorovske primesi. V nadaljevanju so se zazrli še v samosvoje različice stoner in psihedeličnega rocka, kjer sta bobnar Atsuo in basist Takeshi postavljala repetitivno konstrukcijo, na katero je rife nizala kitaristka Wata. Največjega odziva so bili kakopak deležni z bolj udarnimi skladbami, v katerih je bobnar ves čas tudi s kričanjem spodbujal množico. Svoj set so Boris zaključili z repetitivnimi variacijami, ki so jih počasi pripeljali do evforičnega hrupnega vrhunca, ki je postregel tudi s stagediveom, bobnarja Atsua. Japonci so tako nedvomno upravičili sloves sposobnosti medžanrskega prehajanja, ne da bi pri tem početju izzveneli prazno oziroma neprepričljivo.
Po krajšem odmoru in razširitvi odra, so na oder prikorakali bostonski emocionalci Isis. To je bil že njihov tretji nastop pred Ljubljanskim občinstvom, po mnenju tistih, ki so si ogledali vse tri, pa tudi njihov najboljši. Spodaj podpisani sem jih videl prvič, zato se od teh komentarjev distanciram, vendar pa evforično vzdušje iz prvih vrst potrjuje, da so Isis suvereno podali tisto, po kar je večinski del publike tudi prišel. Torej melodramatično godbo, ki jo tvorijo atmosferični prehodi, v katerih kitarska milozvočja nadgradijo sintetične linije, ter katarzični izbruhi v katerih mesto najdejo trdi in hitri kitarski rifi. Žal gre za precej predvidljivo godbo, ki ne ponudi nekega presežka. Nedvomno gre za zelo suvereno, odlično uigrano peterico in gotovo bi lahko v svoj izraz vpeli več prostora tudi za kakšen preobrat, vendar pa so to že subjektivna mnenja, ki so si seveda različna. Isis so se torej ponovno pokazali kot zelo dober bend, ki pa vedno znova polarizira občinstvo. Poslušalec je do njihove glasbe bodisi ravnodušen, ali pa popolnoma navdušen. In sinoči so zagotovo prevladovali slednji.
Nedeljski večer v Mediaparku pod organizacijo Bube, je postregel s polno mero trdih rockovskih prijemov in ponudil tri bende z zelo vidno pozicijo znotraj alternativnih glasbenih tokov. Oxbow in Boris sodita v staro šolo bendov, kjer v glasbi najde svoje mesto tudi humor, med tem pa Isis v svojem izrazu izpostavljajo predvsem emocije. Prav ta pisanost pa je bila tudi garant, da sinoči nobeno uho ni ostalo nezadovoljeno.
Koncert si je ogledal Goran Kompoš.
Komentarji
komentiraj >>