Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Oči jih ne vidijo, a vendarle so; torek, 19.VI.07 ob 24.00 (6099 bralcev)
Torek, 19. 6. 2007
Julija_sa



20 kilometrov od prestolnice Slovenije, zgolj dobrih deset minut vožnje po avtocesti, se nahaja občina Grosuplje. Grosuplje je mesto, ki se navzven kaže kot ena izmed slovenskih zgodb o uspehu. Iz njega izhaja, in v njem tudi biva, dobršen del slovenske elite. Mesto krasijo nova mondena blokovska naselja imenovana »Sončni dvori«. 200 metrov stran od tega »grosupeljskega ponosa« pa stojita se naselji, imenovani Smrekec I, ter Smrekec II. Ti dve naselji, v katerih živi skoraj 100 ljudi, nimata elektrike. Sredi prvega naselja stoji pipa, edin vir pitne vode. In še ta pozimi zmrzne.


20 kilometrov od prestolnice Slovenije, zgolj dobrih deset minut vožnje po avtocesti, se nahaja občina Grosuplje. Grosuplje je mesto, ki se navzven kaže kot ena izmed slovenskih zgodb o uspehu. Iz njega izhaja, in v njem tudi biva, dobršen del slovenske elite. Mesto krasijo nova mondena blokovska naselja imenovana »Sončni dvori«. 200 metrov stran od tega »grosupeljskega ponosa« pa stojita se naselji, imenovani Smrekec I, ter Smrekec II. Ti dve naselji, v katerih živi skoraj 100 ljudi, nimata elektrike. Sredi prvega naselja stoji pipa, edin vir pitne vode. In še ta pozimi zmrzne.

Kako je možno, da sta na tako majhnem prostoru skoncentrirana blišč in beda? V Smrekcu namreč živijo Romi, ki so očem povprečnega Grosupeljčana nevidni. Grosupeljčani poznajo ta naselja zgolj skozi lastne reprezentacije. Da pa Romi v Grosuplju vseeno obstajajo, bomo poskušali pokazati v tej oddaji s tem, da bomo največ prostora posvetili prav njihovim besedam.

Romi do nedavnega v Grosupljem niso obstajali, kakor je povedal eden izmed prebivalcev grosupeljskega romskega naselja Oaza. To naselje kljub temu, da nima elektrike, velja za najbolj urejeno romsko naselje v Grosuplju. Locirano je sredi polj in dejansko deluje kot oaza v puščavi. A hkrati ima to naselje še neko drugo lastnost podobno oazi, in sicer to, da je izolirano od ostalega sveta, ki ga obdaja. Zato v očeh večinskega prebivalstva ne obstaja in ni na njihovi prioritetni listi obveznosti. 5 romskih naselij ni uvrščenih v razvojne strategije občine Grosuplje. Prebivalci teh naselij morajo živeti v bedi le zaradi dejstva, da so Romi.

To, da Romov v Grosupljem ni, je bil eden izmed prvih argumentov, zakaj v grosupeljski občini, kljub zavezujoči odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ni romskega svetnika. Lokalne oblasti so to točko vneto umikale z dnevnega reda in zanikale odločbo ustavnega sodišča z nadaljnjimi kvazi argumenti, češ, da tudi, če Romi obstajajo, med sabo niso dovolj organizirani, ali pa da niso avtohtoni in se selijo okoli. Eden izmed členov v tovrstni argumentacijski verigi je bil tudi ta, da si Romi svetnika sploh ne želijo. Ali je temu res tako, nam bo povedal eden izmed prebivalcev naselja Smrekec II.

Podobno glede romskega svetnika razmišljajo tudi v naselju Oaza.

Vaclav Havel je v nekem od svojih govorov povedal, da so Romi povsod po Evropi lakmusov papir civilne družbe, ter, da so eden izmed temeljnih testov demokracije. Ta lakmusov papir se je očitno v Grosuplju že precej obarval zaradi onesnaženosti, dokler se ni iniciativa nekaj mladih posameznikov odločila, da bo svojim someščanom pokazala, da Romi v Grosuplju dejansko živijo in da so po krivici izključeni iz javnega življenja svojega mesta. Zato so v sodelovanju prav z grosupeljskimi Romi pripravili projekt Romano Čačipe - romska pravica. Kaj je bil namen tega projekta in kakšen je bil odziv, nam bo povedala njegova glavna pobudnica Ana Podvršič:

V sklopu projekta Romano Čačipe se je širši javnosti prvič razkrilo, da v Grosuplju živi tudi ta, do zdaj nevidna manjšina. V terenski raziskavi, ki sta jo opravila naša sogovornika, študenta Ana Podvršič in Gregor Steklačič, je bilo ugotovljeno, da v petih romskih naseljih, ki so prav vsa brez elektrike, živi 183 ljudi. Več o tem, kako ljudje v teh naseljih živijo, nam bo povedal Gregor:

Ti ljudje iz romskih naselij so bili svojim sokrajanom vidni samo takrat, ko je bilo določenim posameznikom v črnih kronikah potrebno dodati oznako Rom. Po tej definiciji to niso ljudje, niti skupnost, temveč neka anomalija, problematika. Tako imenovana, romska problematika. Tega se zavedajo tudi prebivalci romskega naselja Smrekec II.

V okviru projekta Romano Čačipe je bil organiziran simpozij, na katerem so Romi v Grosuplju prvič dobili glas kot enakopraven partner v pogovoru in ne zgolj objekt govora. Prvič so imeli priliko vstopiti v javno knjižnico, ne da bi na njih pasli sumničave poglede. Kakšen pomen je imel simpozij za Grosupeljčane, smo povprašali Gregorja Steklačiča, ki je bil soorganizator:

Projekt Romano Čačipe – romska pravica, je prinesel tudi prvo kulturno prireditev, ki so jo lahko v javnem prostoru organizirali grosupeljski Romi. Kakšen je bil, po njegovem mnenju, odziv med Romi, nam bo povedal Grega:

S to kulturno prireditvijo so Romi hoteli pokazati, da tukaj živijo tudi oni in da želijo biti del širše skupnosti. Vendar je to imelo dvojni učinek. Naenkrat so ti ljudje postali predmet multikulturne dikcije oblasti, ki je govorila, da proti Romom in njihovi kulturi nima nič, dokler le-ta postane del »slovenske« civilizacije. Po njihovem mnenju, se morajo Romi zdaj samo še civilizirati. Z drugimi besedami: asimilirati v dominantno kulturo. Šele potem lahko dobijo osnovno infrastrukturo.


Iz izpovedi dveh Romov iz naselja Smrekec II je razvidno, kako lahko predstave o »Drugem« krojijo realnost tako, da le-te odločajo o tem, kdo ima pravico živeti za človeka spodobno življenje. Multikulturalizem z ostrim rezom in delitvijo na »mi - civiliziranci« in »oni - divjaki« tukaj postane diskurz vladajočega razreda, s katerim opravičuje svoj samoumevni položaj. Romi naj bi bili divjaki zato, ker naj ne bi bili pripravljeni delati. Ali je temu res tako?

Po ugotovitvah raziskave, ki jo je pripravila civilna iniciativa mladih, v okviru projekta Romano Čačipe, je v Grosuplju brezposelnih 91 odstotkov Romov. Kot je povedala naša sogovornica, mnogi med njimi spreminjajo priimke v bolj všečne slovenskim ušesom, da bi dobili delo. A hkrati večinsko prebivalstvo podatek o visoki brezposelnosti med Romi preinterpretira v njihovo nepripravljenost za delo. Zato ker so brezposelni, sklepajo, da tudi nič ne delajo, ampak se preživljajo zgolj iz državnih socialnih transferjev.

Da tudi Romi sami dojemajo, kako nujna je korelacija med njimi in starim železom, kaže predvsem na to, da drugih možnosti kot Romi nimajo. In še ta ekonomska niša, ki so jo našli za ohranitev lastne eksistence, ni ovrednotena kot delo, ampak je sankcionirana kot kriminalno dejanje. Več možnosti za Rome v izobraževanju, kot tudi v zaposlitveni politiki, naj bi ponudil, na podlagi 65. člena Ustave Republike Slovenije, na novo sprejeti Zakon o romski skupnosti. Ali gre za spremembo, ki bo dejansko prinesla nove priložnosti za romsko skupnost v Sloveniji, nam bo povedal Gorazd Kovačič, ki je na temo pripravil referat, ki ga je predstavil v okviru projekta Romano Čačipe na simpoziju v Grosuplju:

Bo morda ta zakon prinesel rešitve za sanacijo in ureditev romskih naselij v Grosuplju?

Kaj bi moral ta zakon vsebovati, da bi se položaj Romov izboljšal?

Stanje glede Romov v Grosuplju, kot tudi nasploh glede Romov v Sloveniji, bi dobro opisala sintagma Represivna toleranca, Jürgena Habermasa. Romi so tolerirani, dokler ne izstopajo. Dokler zase ne zahtevajo tega, da bi bili enakopravni…, da imeli enake možnosti kot ostali prebivalci…in, da bi ne bili prikrajšani zaradi svoje nacionalne pripadnosti.

Lokalni veljaki so na romskem simpoziju, ki je potekal v okviru projekta Romano čačipe, izrazili skrb, da je bil ta simpozij neuravnotežen, saj je več prostora namenil Romom kot neRomom. Ideologija uravnoteženosti ni bila zadovoljena. Ideologiji uravnoteženosti ne sledi niti ta oddaja, saj kot je to povedal Habermas, uravnoteženost zakriva razmerja moči in postavlja šibkejši člen spet na podrejeno pozicijo. Šibkejši člen so v tem primeru Romi, ki so bili naši sogovorniki v tej oddaji. Ti niso želeli biti imenovani zaradi strahu pred lokalnimi oblastmi. Kot močnejši člen, ki ima možnosti izražanja skozi različna javna trobila, v tej oddaji niso dobili glasu.

Da pa so Romi eden izmed najšibkejših členov v Slovenski družbi nasploh, priča podatek, da je povprečna življenjska doba grosupeljskega Roma za 20 let krajša od povprečne življenjske dobe večinskega prebivalstva. Ta podatek je lucidno komentiral Gorazd Kovačič.

Na nevidne sistemske genocide v naši državi je z obiskom romskih naselij v Grosuplju poskušala opozoriti Julija. Z njo je romska naselja obiskal in se s tamkajšnimi prebivalci pogovarjal tudi Miro.



Komentarji
komentiraj >>