Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Petek, 22. 6. ´07 ob 19.00 (ponovitev 29. 6. ´07 ob 10.00) ALEJUANDRO BUENDIJA: Pepermint (Sinestet, 2007) (3357 bralcev)
Petek, 22. 6. 2007
jizah



Alejuandro Buendija: Pepermint


Hrvaški glasbeni mag, genij, kreativec ter vodja, tekstopisec in avtor glasbe splitskih T.B.F. oz. The Beat Fleet, Saša Antić alias Alex je izdal svojo prvo samostojno ploščo "Pepermint" pod svojim raperskim alterego imenom Alejuandro Buendija. Plošča je izšla pri internetni založbi Sinestet, ki se je posebej za to in še eno ploščo dogovorila za sodelovanje z založbo/distribucijo Menart in tako prvič ploščo plasirala tudi v trgovine in ne zgolj ponudila v brezplačni download. Producent ekipe Sinestet AC3PO je svoje temačne, mračne beate odlično vklopil v futuristična, socialno kritična, ironična in humorna Alejuandro besedila in nastal je hrvaški raperski masterpiece kot ga že dolgo ni bilo. (v celoti!)
* Zgodba Alejuandra Buendije je vpeta v večplastno osebnost hrvaškega besedilnega maga, Saše Antića alias Alexa, kreativne glave splitskih in hrvaških raperskih bogov T.B.F. oz. The Beat Fleet. Saša je, kot jih ve le malo, človek, stoječ za prav vsemi besedili T.B.F.-ov, stoji pa tudi za vsemi glasbenimi podlagami tega vrhunskega hrvaškega raperskega kolektiva. Skratka, Saša je v avtorskem pogledu pravzaprav sam T.B.F., njegova besedila pa rapata še preostala raperja skupine, medtem ko inštrumentalni del benda v celoti igra njegove podlage. Ob njegovem delovanju v matični zasedbi pa Saša že dobrih sedem let neguje tudi svoj še veliko bolj »odpuljen« raperski alterego, imenovan Alejuandro Buendija. Pod tem imenom smo ga sprva spoznali na kompilacijskem albumu »Blackout 00«, kjer je med maso najvidnejših hrvaških izvajalcev, takrat skoraj v celoti izhajajočih z zagrebške scene, s svojim kratkim delom postal »highlight« omenjene plošče. Ko je takrat najvidnejši zagrebški raper Target slišal skladbo »Izgubljena generacija«, si je začel prizadevati, da se tudi on znajde na tej skladbi, kar se je bojda zgodilo le enkrat v njegovi karieri. Nato se je Alejuandro kot gost pojavil ali povabil na najrazličnejše raperske projekte še večkrat, med drugim je gostoval tudi na izvrstnem El Bahatteejevem prvencu »Svaki pas ima svoj dan«, v skladbi »«Bratstvo i jedinstvo«, za vsa gostovanja pa je značilno, da je na njih vedno zasenčil ostale raperje, pa naj si bo to Edo Maajka, Target, El Bahattee ali kdorkoli drug.

Hkrati z razvojno zgodbo Alejuandra Buendije pa ne moremo mimo pred štirimi leti nastalega izvrstnega hrvaškega podtalnega hiphop kolektiva in založbe Sinestet, ki jo vodi verjetno najboljši hrvaški freestyler Panoptik oz. Magellano, brez omenjene založbe pa zgodbe o Alejuandru Buendiji danes v taki obliki nikakor ne bi poznali. Ekipo ljudi, ki predstavlja hrvaško rapersko podzemlje, poleg Panoptika oz. Magellana tvori vrsta najvidnejših izvajalcev raperskega podtalja, kot so ink alias Inkognito Popara, ki skupaj z Magellanom tvori dvojec Doppler Efekt, nekoč pa je bil vodilni član Elementalov, član skupine St!llness Yuri, Scriptor, producent in inštrumentalist Theron Tourett, Alejuandro Buendija ter hišni producent AC3PO, avtor prav vseh beatov na solističnem prvencu Alejuandra Buendije. Ekipa Sinestet je nedvomno najprogresivnejša hrvaška hiphoperska ekipa ljudi, s specifičnim zvokom in delovanjem, ki je do sedaj izdala 14 albumov, vse razen “Peperminta”, izdanega v sodelovanju s hrvaškim Menartom, pa si lahko v kompletu downloadate na strani www.sinestet.com. Po tem, ko so vse svoje albume vedno ponudili za download, pa se je stvar zaenkrat spremenila s prvo čisto pravo, resnejšo in drugače zapakirano in preko velike založbe izdano ploščo »Pepermint«, ki je torej prva Sinestetova plošča, katero lahko najdete tudi v trgovinah s cd ploščami.

Ob dejstvu, da gre pri Sinestetu za ekipo, kjer prodajni uspeh nikakor ni postavljen v prvi plan, ampak gre za to, da poskušajo delati stvari čim bolj kvalitetno, ob 100% avtorski kontroli, brez vseh omejevanj in s prilagajanjem sodobnim hiphop trendom, se je Alejuandro prvič v življenju podvrgel kreativnemu procesu, pri katerem sam ni imel glavne vloge tudi kot avtor glasbe. Za to je poskrbel producent AC3PO s svojstvenim temačnim, podzemnim, na bobnu in basu slonečem pristopu, bolj ali manj sredinskega ali celo počasnejšega tempa, iz katerega bolj kot ne izstopata le dve skladbi, med katerimi je potrebno izdvojiti prvi singl in hit z odličnim in idejnim videospotom, kompozicijo »Ludi Split'Yall«, katere besedna igra se skriva v izgovoru, saj gre za izgovorjavo »Ludi Splićo«, pa tudi zgodba sledi temu naslovu. Nasploh je besedilno Alex, za razliko od vse bolj veselih, ironičnih in porogljivih, a na prvi vtis precej pozitivnih besedil pri T.B.F.-ih, tokrat precej bliže Alexu z začetka svoje kariere, s prvega albuma “Ping-Pong; Umjetnost zdravog Đira”, saj gre tokrat za veliko bolj temačna, socialna in prenesena besedila. Alejuandro je za razliko od Alexa iz T.B.F. veliko bolj nagnjen k nekakšnem znanstveno-fantastičnem, futurističnem pristopu, ki odlično sovpada s podlagami AC3Pa, katerim je Alejuandro sicer dodal kak zvok, sample ali scratch, v osnovi pa je celotno delo prepustil AC3Pu. Paranoja, s katero nas tako producent kot govorec vodita skozi kompleten, na trenutke smrtno resen album, se zliva s svojstvenim pogledom na umazan svet, zavitim v močne besedne igre, punchline in »alexovski« humor, katerim dodaja tudi goste. Na albumu se je tako ob dveh vidnih predstavnikih Sinesteta, njegovih možganih in srcu ekipe Magellanu ter Yuriju, nepričakovano pridružil še Pro, ki pa globoko zaostaja za nivojem Alejuandra in ostalih dveh gostov iz domače kuhinje.

Da ne gre za še en tipičen hiphoperski album, nakazuje že netipični in nenavadni uvodni »Esej 2«, nekakšno nadaljevanje »Eseja« T.B.F.-ov, ki je hkrati tudi edina skupna točka solističnega izleta Alexa z ustvarjanjem, ki ga je v zadnjih letih kreiral z matično zasedbo. Od uvodne kompozicije pa vse do končne »Poslednje vožnje«, se Alejuandro spopada s socialno-političnimi pogledi na Hrvaško, na svoj rodni Split, v kar vključuje svoj dobro znani angažirani in razmišljujoči humor, s katerim vedno znova razbija temačnost govorjenega. Tekstualno se zapleta v vse mogoče pore hrvaškega političnega udejstvovanja in vsakdanjika, od televizije, manipulacij do realnosti uličnega življenja, študija in vsega, kar pritiče vsemu temu. Možgan T.B.F.-ov se vrača v čase temačnih ulic, s futurističnimi idejami, duhovitostjo, metaforami in zvrhano mero ironije, torej s tem, kar ga je krasilo na vsemogočnem prvencu matičnih T.B.F-ov, s katerega se na tem albumu znajde tudi Dr. Luigijev vzorec. Po genialnih zapisih o Splitu in hrvaški mentaliteti, ki jo težko opišejo tudi največji novinarski in kolumnistični umi, je Alex pravzaprav posnel nikoli izdano nadaljevanje bendovskega prvenca »Ping-Pong; Umjetnost zdravog đira« z bolj umazanimi, ne tako zelo kompleksno zamišljenimi, melodramatičnimi in naštudiranimi sampli, tokrat sproduciranimi brez odvečnih samplov in ostalih atmosferskih ter dramatičnih sladil. Produkcijsko je stvar precej minimalistična, le redko slišimo sodobne in priljubljene raperske trike, prežete z violinskimi aranžmaji ali samplom kakega bolj redko slišanega inštrumenta. Vse skupaj bazira na bobnu, basu, osnovnem samplu in dodanih efektih.

Dejstvo, da kolektiv Sinestet prihaja iz podzemlja, je najbrž tisto, ki je pripomoglo k temu, da Saša material, ki se mu pristopsko ni več podal v ikonografijo T.B.F.-ov, a se mu je hkrati skozi leta zbiral v neki računalniški mapi, izda. Glede na tekstualno in konceptualno zasnovo pa je tako Sinestetu, kot AC3Pu in sebi naredil veliko reklamo ter ime te izjemno kreativne in dobro zastavljene hrvaške podtalne združbice prvič popeljal tudi na police plošč in tako malce širši, ne nujno »insiderski« raperski svet opozoril na delovanje tega kolektiva, s prvo neinternetno izdajo. Neklubski hiphop nam ponuja daljše, neradijske dolžine skladb, z malce daljšimi uvodi, katerih največja vrednost se skriva v ironiji in humornosti, ki se izvrstno podaja temačnosti besedil. Ne gre za klubski hiphop, gre za hiphop z jajci, ki ima kaj povedati, nam ponuja trenutke razmisleka in nas zvablja v kreativen, ploden, inteligenten in iznajdljiv svet Alejuandra Buendije, o čigar zgodbi in nastanku lahko več izveste na strani kolektiva Sinestet. Aja, pa še to – jeseni naj bi izšla tudi nova, že četrta plošča splitskih T.B.F.-ov.

pripravil Jizah


Komentarji
komentiraj >>