Sobota, 23. 6. 2007
MarioB
Zelo nenavadno je, da se kljub poplavi neofolkovskih in preporodnih bandov pri nas malokdo loteva reinterpretacij slovenskih ljudskih pesmi po jazzovsko! Resda smo nekaj takšnih poskusov občasno slišali, a vendar je šlo bolj ali manj za sporadične primere; pa tudi, ko se je kak band slovenske zapuščine lotil bolj celostno, denimo s celotnim albumo
* Zelo nenavadno je, da se kljub poplavi neofolkovskih in preporodnih bandov pri nas malokdo loteva reinterpretacij slovenskih ljudskih pesmi po jazzovsko! Resda smo nekaj takšnih poskusov občasno slišali, a vendar je šlo bolj ali manj za sporadične primere; pa tudi, ko se je kak band slovenske zapuščine lotil bolj celostno, denimo s celotnim albumom predelav ljudskih pesmi, nismo takrat slišali tistega, zaradi česar je jazz sploh preživel vse možne modne muhe in strujanja – improvizacije in eksperimentiranja.
Slednje se nam zato ponuja na projektu Oblaki so rdeči, katerega idejna nosilka je v Avstriji delujoča kranjska pevka Maja Osojnik. V Avstrijo se je sicer odpravila na študij kljunaste flavte, a je kmalu začela s kariero uspešne interpretke stare klasične glasbe peljati kar nekaj bandov, ki so milje stran od klasične glasbe. V njenem portfoliju tako najdemo ščepec rockerskih in eksperimentalnih bandov kot sta Low Frequency Orchestra in Balkon ter pričujočega, s katerim se je, obdana z izkušenimi avstrijskimi glasbeniki, lotila jazzovskega predrugačenja narodnih viž. Osojnikova to počne ustvarjalno in raziskovalno, pogostokrat tudi precej drzno in prepričani smo, da se bodo nad njenimi variacijami zimzelenih, kot sta Iz zemlje gre v trsek ali Vsi su venci vejli, nemara namrdnil marsikateri ljubitelj bolj konvencionalnega jazza, da ne govorimo o zagovornikih folkovskega preporoda ali folklorizma.
O zmrdovanju se bomo lahko prepričali na letošnjem ljubljanskem jazz festivalu, na katerem bo nastopila Maja Osojnik s svojim sekstetom, torej z razširjeno verzijo zasedbe, s katero je posnela ta album. Kot je bilo omenjeno v uvodu, streže Osojnikova skupaj s svojimi godci z obilo improvizacije in eksperimentiranja. Njene nove zvočne obleke slovenskih domačih – in edine avtorske pesmi z albuma, Ježkove Hiša številka 203 – krasita otroška igrivost in radovednost. Ter kajpak pogum, s katerim si je upala spremeniti tako inštrumentacijo in posledično aranžmaje ter kakopak sam postopek ozvočevanja ljudskega gradiva. Seveda so v ospredju njene vokalizacije, pri katerih včasih spomni na Tamaro Obrovac, včasih pa se približa tistim eksperimentatorjem, ki se namesto igranja z zlogi in intonacijami raje prepuščajo drobljenju zvoka: ko vokal zvedeš na njegove prafaktorje čebljanja, grgranja, vriskov in krikov. Take vrste zvokov nas nepričakovano zapljusknejo v pesmi Iz zemlje gre v trsek, ki se sicer začne precej konvencionalno, a se proti sredini komada muzičistom, po domače povedano, malce zrola in priča smo povodnji atonalnih zvokov, vriskanja in vpitja.
Največja kakovost tega albuma je v raznorodnih pristopih, saj so različni komadi obravnavani različno in v bistvu vsak zazveni po svoje. Osojnikova je uporabila pahljačo idej in slišati je, da je podrobno premislila, preden se je odločila, kako bo predelala vsako pesem. V tem obilju postopkov so nekatere viže hočeš-nočeš manj prepričljive ali, bolje rečeno, nekatere druge tako izstopajo, da so potem druge slišati precej navadno. A slednjih ni veliko in album si zapomnimo prav po radikalnih posegih, denimo v že omenjeni Iz zemlje gre v trsek ali pa naslovni Oblaki so rdeči, ki se začne z malone zvočnim pandemonijumom, da bi se nadaljevala v baladno-šansonjerskem slogu ter si na koncu z umestitvijo angleškega protivojnega besedila, ki ga Osojnikova prebere kot bi bila kakšna radijska napovedovalka, komad pridobi popolnoma drugačne konture in sporočilo.
Oblaki Maje Osojnik so torej ne le rdeči, marveč tudi rumeni, zeleni, šekasto pisani, kalejdoskopsko barvno razdrobljeni in mavrično bogati. Od bluesovske atmosfere v Kaj ti je deklica prek takorekoč mikrotonalnih odzvenov v pesmi Vsi su venci vejli do improjazzovskih vložkov, ki so v večji ali manjši meri vseskozi prisotni. Posebna hvala gre avstrijskim muzičistom, ki so se uspešno preizkusili na zanje nedomačem terenu, ter odličnemu posnetku, ki dovoli vsem glasbilom, še zlasti klavirju, ki poleg glasu večinoma pelje komade, da pridejo do izraza v končni zvočni sliki. Upamo lahko le, da bo tole novodobno, drzno in vznemirljivo slovensko-avstrijsko vnovično poslušanje slovenskih zimzelenih pognalo korenine ter da bodo v prihodnje podobni projekti prej pravilo kot izjema!
pripravil Mario Batelič
Komentarji
komentiraj >>