Ponedeljek, 25. 6. 2007
Ivo
Ivo Poderžaj ob grgranju Karlovačkega recenzira drugi večer reškega festivala Priredba z No Means No, Zion Train in drugimi ... (v celoti!)
Festival Priredba, 23. 6. '07, Reka, Hrvaška- ii. dan
PO GRLU PA TEČE KARLOVAČKO PIVO
* Vremenski pojav, imenovan poletni glasbeni festival, smo tokrat merili na obrobju Reke, v Preluku. Za sredino repa smo ujeli sobotni del prireditve z naslovom Priredba. Gre za prvorojenca društva RI Rock, ki, sodeč po navdušenem vabilu njihovega predstavnika na naslednjeletni festival, ne bo ostal edinec.
Ležerno, kot se za tovrstne dogodke spodobi, je vaš poročevalec preslišal prvi dve žrtvi nujnega rajcanja ljudstva za glavne nastopajoče. Je že tako s poletnimi feštami na prostem, da so bolj kot estetski ekskluzivi namenjene rajanju in druženju. Temu primerna je seveda tudi selekcija nastopajočih.
Največjo velikost črk na plakatu si je z Nomeansno delil Zion Train, pogoste zvezde raznih Splashev. Baje tudi zato, ker so cenovno ugodni. In ne delamo jim krivice, če razpravo o njih začnemo pri parametru potrošnje. Mojster na matricah za veliko mizo aparatur, pevka in MC so namreč dajali vtis benda za poroke, ki nastopa v Merkatorju za naključne kupce. Ali pa t.i. animatorjev na plaži. Prek konfekcijske podlage je MC pozival ljudstvo k ponavljanju fraz tipa «rege», «jah», «jupijaje», «legalize it» in tako naprej. Ampak tako vztrajno, da je spominjalo že na popularno podpoden popevko Račke, ki se skupinsko poplesuje na provincialnih ohcetih. Das Volk se je seveda odzival. Izrazito nekarizmatičen frontman si je privoščil še kobajagi šale na račun grdih komercialcev Britney Spears in Michaela Jacksona. Dolgčas. Še slabše je pred njimi šlo Nemcem Monochrome. Ne samo zato, ker so morali na oder za absolutnimi zmagovalci večera v vseh kategorijah, Nomeansno. Monochrome so med prebijanjem na MTV utrpeli izgubo naravnosti in izvirnosti, zato je v bel šal odet rokenrol prevec z afektiranim zaledjem neuglašenega nabijanja rokerskih vzorcev bil tako patetičen, da je bil bolj zanimiv sendvič s kozjim sirom in slavonsko slanino.
Preden se posvetimo kanadskim mojstrom, omenimo nastopa reških metalcev Hesus Attor in One Piece Puzzle. Hesus Attor smo že spoznali ljubitelji festivala Trnje pri Pivki, letos čez štiri vikende. V njihovem primeru gre prilastek metal v debele navednice, saj mu, muziki v dobro, manjka tako patetike, kot fetišiziranja falusa in ostalih obveznih prvin, na katere padajo ljubitelji Iron Maiden. Z matrice podloženi zvončki in bobenčki so v njihovem primeru nujni ne zaradi dviganja impozantnosti zvočne slike, pač pa zavoljo ultrahitrih preskokov med z distanco odžaganimi metalskimi prvinami in psevdo latino napevi, velikokrat odpetimi v operetno visokih registrih. Bili bi zabavni za posrat, če podobnega šviganja na prvi pogled nezdružljivih sekvenc ne bi slišali že od Mr. Bungla in Zornovega Naked Luncha, čeprav z drugimi sestavinami. Hesus Attor bi zmagali na festivalu dominikanskega etno metala, če bi se tja prijavili in če ta sploh obstaja.
Za njimi so ušesa dodobra prepihali One Piece Puzzle. To pa je tudi njihova glavna odlika. Iz pekla mobilizirano pevko nosijo bobnar z jazzerskim kompletom a kot sidro težko nogo in matrica s tako ritmično kot koloristično funkcijo. Zato se kitaristu med solističnimi zmagami ni potrebno pretirano pretegniti, basist pa ima že v štartu starejšega brata, kar v zvočnikih pričara ekstremistično nu-metalsko, menda, varikino. Po tekstualni plati so precej nebogljeni, ne manjka niti pritoževanja čez založniško mašinerijo. Ob katero pa njihovi someščani Hesus Attor prdnejo z opombo na plošči, da je ta produkt «Izdali smo metal records».
Vse naštete odlike so presegli glavne zvezde, Nomeansno. Že ob vstopu na oder, ko so si tja trije sivolasci sami znosili bobne in ojačevalce. Njihovo svečano garderobo so tvorile ponošena majica, kratke hlače in havajska srajca. Pomembno, ker je v nepotvorjenem dialogu s publiko in igranjem potekal celoten njihov nastop. Naj se najprej opravičim, ker o bendu pametujem nekdo, ki njihovih novih albumov ni poslušal od plošče Why do they call me Mr. Happy. Ker tudi ni orgazmiral, ko so v uvodni tretjini plesni stampedo poganjali s Hansonbrotherowskim showom, ki sta ga presekala le The River in I am an asshole, za poznavalce. Pa ramonsovska enostavnost, pogoj za stadionski žur, ni navzoča le v komponiranju večine novejših komadov. Čutiti je bilo tudi blago simplifikacijo starejših mojstrovin simfo-panka kanadskih legend in nežno recikliranje starejših stvaritev, kar pa programu ni škodilo. Stari kozli in koze bi si sicer želeli kaj več hitov iz obdobij Long days, Dark ages, The tower in tako naprej. Mojstri so s kitaro, basom in bobni pričarali zvočno sliko, ki je bila bogatejša od vseh prej in potem nastopajočih, ki so si pomagali s predposnetimi podlagami. O kvaliteti muzike, ki je prenekaterega pankerja napotila v raziskovanje jazzerskih in nežanrovskih izrazov pa da niti ne govorim. Očarljivo.
Do pol petih zjutraj so nas organizatorji hoteli imeti budne. Z oktetom Talco. Začetni slab priokus zaradi diktature skajevske zabavljivosti je hitro pošel, ko so mladostni benečani posegli po tradicionalnih revolucionarnih, ki so se jih navzeli očitno v okolju italijanskih Centrov sociale. Raja je rajala ob Bella Ciao in Manu Chao, v Zadru pa župan dan prej ni hotel položiti venca na spomenik žrtvam fašistov, ker je na njem rdeča petokraka.
Reka cveti. Kompleks, v katerem je bil par vikendov prej festival Hartera, je župan obljubil rokenrolu. Sosed sosedu pank.
pripravil Ivo Poderžaj
Komentarji
komentiraj >>