Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-Area 94: Vaginal Davis / raziskovalni laboratorij Labsus / This Wojzak (4470 bralcev)
Sreda, 27. 6. 2007
mcolner



V tokratni Arteriji, oddaji za sodobne vizualne umetnosti, se bomo posvetili trem različnim tematikam in dogodkom iz sveta umetnosti, ki so se v zadnjem času zgodili v našem prostoru. Ida se je odpravila v galerijo Kapelica na performans ameriškega umetnika oziroma umetnice Vaginal Davis, imenovan Vaginal Davis as Venessa Beecroft - Earth Spirit, Miha se je pogovarjal s kuratorji raziskovalnega laboratorija Labsus, ki so trenutno sredi enotedenskega bivanja v galeriji Škuc, Maja pa se je podala v galerijo F
Vaginal Davis je diva Los Angelske queer umetniške scene, ki se je nedavno preselila v Berlin. V Ljubljani smo se z njo lahko srečali že decembra 2004 v Gradu Kodeljevo, kjer je povezovala celovečerno serijo performansov Visions of Excess. Tokrat se je zopet odzvala povabilu zavoda Aksioma, Mesta žensk in galerije Kapelica, v kateri je predstavila razvpit performans Vaginal Davis as Vanessa Beecroft. Kakor se za dreg divo spodobi, tudi sicer v svojih performansih impersonira osebe. Nekatere so realne, druge popolnoma njena kreacija.

Poslušajmo najprej lahkotno nesmiselni komični nagovor, ki je bil sestavni del Davisinega performansa minuli četrtek v galeriji Kapelica. Parodira delo Vanesse Beecroft [venese bikroft], italijanske starlete, ameriške visoko prodajno cenjene hiper-institucionalizirane umetnosti.

Govor je trajal nekaj pičlih minut. Diva Davis je zapustila prizorišče in obiskovalcem pustila na ogled in v zabavo, po galeriji razporejene prostovoljce. Za razliko od napihnjenih ameriških marincev in shiranih manekenk, ki jih uporablja za žive inštalacije Beecroftova, so bili to znani obrazi iz ljubljanske srenje. Obiskovalce, ki so pričakovali dreg šov, je skromen, nedodelan in surov govor pustil zbegane in prazne. Zdelo se je, da se je diva iz prizorišča umaknila predvsem zaradi ponovne neznosne vročine v Kapelici.

Vendar njenega performansa ne gre jemati tako zlahka in površno, saj se za grobo estetiko skriva zavestna odločitev. Pogovor z Vaginal Davis in Jennifer Doyle, ki sledi, bo v marsičem razkril notranjo logiko dela VB as VD.

Intervju: Vaginal Davis (8:55)

Ta groba punk rokerska estetika se prezirljivo posmehuje sintetizirani, spolzki normi visoke prodajne umetnosti, ki jo goltajo veličastne inštitucije visoke umetnosti. Vendar je kritika art sistema s strani nekoga, ki je v določenem segmentu prav tako njegov pomemben del, močno vprašljiva. Davis sodeluje s svetovnimi zvezdami body arta kot sta Ron Athey in Franco B in tudi sama nič manj ne sveti na nebu performativnih praks. Vendar se predstavlja, kot da je na margini in popolnoma izključena iz art sistema. Le kako se lahko nekdo počuti izključenega, če ga na primer v Ljubljani sprejmejo ključne inštitucije in kustosi z visokimi častmi?

Vaginalin govor ni bistveni sestavni del performansa VD as VB, ampak komunikacija občinstva z živo inštalacijo. To je kritika sistema, ki postavlja utilitaren networking pred neposreden kontakt z ljudmi. O istem problemu je minuli petek v Kapelici predavala tudi Jennifer Doyle, ko je predstaviljala raziskavo Between Friends in publikacijo Sex Objects. V raziskavi obravnava odnos gejevskih avtorjev do žensk in zagovarjala tezo, da so pri njih, zaradi umanjka poželenja, ženske predstavljene kot subjekt in ne kot seksualni objekt. Vprašanje je le ali ni ista figa, če se objektivizira lepe fante. Poleg tega, da se je izkazala kot odlična promotorka svojega prijatelja Davisa, nam je ponudila tudi izjemno priložnost ogleda delov Warholovega filma, The Blue Movie.

Intervju: Vaginal Davis (0:58)

Miss Veg preiskuša svojo domišljijo na različnih poljih ustvarjalnosti. Poleg tega, da je dreg queen in performance artistka je znana tudi kot slikarka, samostojna kustosinja, pisateljica in nenazadnje tudi skladateljica popi-uh-uh-skrič-skreč elektro zvokov. Leta 2004 je svoj glas posodila Davidu Harrowu za kompilacijo Technova. Iz albuma Electrosexual, ki smo jo poslušali v podlagi, vam bomo zavrteli še prvo skladbo, I Could Have Sex.



V zadnjih desetih letih se je Svet umetnosti - šola za sodobno umetnost v sklopu Zavoda SCCA – Ljubljana, dodobra uveljavila v domačem prostoru in v določenih primerih segla tudi čez mejo. Svet umetnosti je, edina v Sloveniji in očitno tudi v širši regiji Jugovzhodne Evrope, izobraževalna platforma, ki je leta 1997 začela vzpostavljati, teoretični in praktični diskurz sodobne umetnosti, ki je na žalost še vedno popolnoma izvzeta iz programov uradnih izobraževalnih ustanov. Skozi Tečaj za kustose sodobne umetnosti in Tečaj za pisanje o sodobni umetnosti, se je pomagala izoblikovati vedno pomembnejša srenja domačih strokovnjakov mlajše generacije, med katerimi dandanes, tisti z malce več sreče in naklonjenosti, zasedajo pomembne položaje v različnih inštitucijah.

Ker je v lanskem letu Tečaj za kuratorje zaradi nezanimanja in zasičenosti odšel na enoletni počitek, je bil razpisan natečaj za vzpostavitev delovne skupine, tako imenovanega Laboratorija, ki bi premleval in analiziral kuratorske prakse in obenem tudi pristope k tovrstnem izobraževanju v sferi sodobne umetnosti. Prijavili so se lahko bivši tečajniki preteklih desetih let in tako je nastal LabSUs, trenutno aktiven v Škucu.

V letošnjem letu je Ministrstvo za kulturo prvič odtegnilo sredstva Tečaju za kustose sodobne umetnosti, ki je v takšni obliki kot smo jo poznali, težko izvedljiv, in tako postavilo temelje popolnemu enoumju v smislu umetnostnega izobraževanja, ki izhaja iz večih žarišč. Za umetnike je to Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, za teoretike in kuratorje pa ponavadi Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete ali Oddelek Kulturologije na Fakulteti za družbene vede. Skratka, govorimo o državnih inštitucijah, ki so znatno finančno podprte in nikakor ne opravljajo svojega poslanstva. Takšen odnos pristojnih organov pa je del širšega koncepta izogibanja in odrivanja sodobnih umetniških praks iz domače kulturniške scene, kar je ena od posledic trde vladavine desnice v državi Sloveniji. Konservativci že v osnovi zavračajo novitete, razvoj in eksperiment, zato takšna situacija sploh ne čudi, morda le kulturniška scena ni bila pripravljena nanjo.

Sedem članov neformalne skupine LabSUs, ki se v teh dneh neprekinjeno zadržuje v prostorih galerije Škuc, se je, kot končni produkt svojega enoletnega srečevanja, odločilo vzpostaviti enotedensko platformo za diskusije, predstavljanje umetnikov in kustosov, h kateri so vabljeni vsi zainteresirani. Kategorično so zavrnili rezultat v smislu priprave dogodka ali razstave in se odločili za fizično bivanje v galeriji, prostoru za prezentacijo umetnosti, in živo interakcijo z obiskovalci.

Tako je po enoletnem prevpraševanju in srečevanju sedmih kustosov, umetnikov in teoretikov na pladnju ponujenih še več vprašanj in nobenih odgovorov, ki naj bi se pridobili skozi vsakodnevne diskusije in srečevanja v prostorih galerije, ki je zasuta z najrazličnejšo dokumentacijo in strokovno literaturo. Dogodki so namenjeni zgolj strokovni javnosti od katere se pričakuje izjemno angažiran odnos do tega projekta, medtem, ko v umetnosti manj poučena raja v Škucu, te dni nima kaj početi. Razprava o kuratorskih praksah in teoretskih izhodiščih pa bi nedvomno lahko imela podlago v sami praksi, brez katere tudi nadaljne razprave niso mogoče. Nenazadnje je delo kusotsa priprava razstav, dogodkov in predvsem sodelovanje z umetniki. V primeru LabSUs-a so kuratorji, v duhu trenutnega časa dodobra samozadostni pri prevpraševanju svoje pozicije, ostali brez umetnikov.

Sledil bo intervju z dvema udeležencema tečaja, Ivano Bago in Vasjo Nagyjem, ob otvoritvi enotedenskega dogodka, na zgodnjem zajtrku v galeriji. Beseda je stekla o kuratorskih praksah, pozicijah moči in vlogi kapitala v svetu umetnosti.

Intervju: LabSUs (Ivana Bago in Vasja Nagy) (09:12)



Še vedno poslušate oddajo Arterija, v sklopu katere sledi prispevek o razstavi Thijsa Wolzaka, v galeriji Fotografija in pogovor s samim avtorjem.

Če nizozemskega fotografa Thijsa Wolzaka vprašate ali je umetnik, vam bo odgovoril, da ni umetnik, ki uporablja medij fotografije, pač pa fotograf s strastjo po upodabljanju svoje resničnosti. To bi vam verjetno odgovoril vsak fotograf. Toda Wolzak nadaljuje: "Imam svoj lasten slog in preference, kako nekaj upodobiti in prikazati. Nato dobim naročilo. Pri naročenih delih spet uporabljam svojo resničnost. Ta moja osebna resničnost vrednoti in povezuje tako profesionalna naročila, kot moje neodvisno fotografsko delo. Moja fotografska resničnost je namenoma resničnejša od resničnosti vsakdana. Ljudje, s katerimi sodelujem, morajo to vzeti v zakup."

Thijs Wolzak je samostojni ustvarjalec - fotograf, ki dela po naročilu za različne oblikovalske studie, revije, podjetja in vlado. Glavni protagonisti njegove resničnosti so ljude, arhitektura in notranja oprema, ki jih, glede na vrsto projekta, umešča v posamezno kadrirano scenografijo. Na ta način izpostavlja njihovo medsebojno relacijo, ki je ponekod prisiljena, namenoma afektirana, na neki drugi fotografiji pa popolnoma organska. Številni detajli sporočajo zgodbe upodobljencev, ki jih gledalec zaradi specifične fotografske perspektive lahko doživlja kot tridimenzionalni narativni dokumentarec.

V Galeriji Fotografija se do 30. junija, na razstavi z naslovom Resnične fotografije, predstavlja s trinajstimi fotografijami iz različnih obdobij od leta 1991 do 2007, v katerih prevladujeta izključno dva motiva. Ironičnim reprezentančnim portretom bogatašev kot protiutež postavlja humorne portrete vsakdanjih ljudi in njihovih situacij.

Wozakova fotografska spretnost temelji na nedoločljivi mešanici vrhunskega obrtništva klasične fotografije, časnikarske dokumentarnosti ter namenskega vojerizma. Njegov ustvarjalni profil je sicer tipičen primer komercialne iznajdljivosti v prid iskrenemu in lucidnemu umetniškemu izrazu.

Intervju: This Wojzak (12:30)



S strani ekipe tokratne Arterije je bilo to vse, lep pozdrav in na slišanje zopet v sredo, 18. julija, ob isti uri, na valovih Radia Študent, ko bo na vrsti tematska oddaja, posvečena letošnjemu 52. beneškem bienalu. Oddajo so vsebinsko pripravili Miha Colner, Ida Hiršenfelder ter Maja Lozič, za tehnično izvedbo je poskrbel Mikro, brala pa sta Špela in Rok.








Komentarji
komentiraj >>