Sobota, 30. 6. 2007
barbara
V tokratni tolpi bumov se spoznavamo še z enim prvencem iz berlinske založbe Morr music, založbe, ki je v zadnjih letih začela širiti svoje vajeti tudi iz zunanjih meja nemške prestolnice. Ben Cooper oziroma Radical Face, psevdonim, ki si ga je nadel za izdajo svojega prvenca, pri založbi Morr ni neznanka. Ben ja namreč tudi druga polovica eletktro-pop dua Electric President, ki je lansko leto pri omenjeni založbi izdal svoj istoimenski prvenec. Preko Electric President smo ga tudi prvič spoznali in nestrpno čakali na njegov dolgo napovedovani prvenec, ki sliši na ime Ghost. (v celoti!)
* V tokratni tolpi bumov se spoznavamo še z enim prvencem iz berlinske založbe Morr music, založbe, ki je v zadnjih letih začela širiti svoje vajeti tudi iz zunanjih meja nemške prestolnice.
Ben Cooper oziroma Radical Face, kar je njegov psevdonim, ki si ga je nadel za izdajo svojega prvenca, pri založbi Morr ni neznanka. Ben ja namreč tudi druga polovica elektro-pop dua Electric President, ki je lansko leto pri omenjeni založbi izdal svoj istoimenski prvenec. Preko Electric President smo ga tudi prvič spoznali in nestrpno čakali na njegov dolgo napovedovani prvenec, ki sliši na ime Ghost.
Ghost je na nek način konceptualna plata, saj je po besedah Cooperja nastala na podlagi njegovih osebnih izmišljijah in zgodbah o hišah, ki jih oblegajo duhovi. »Kaj, če imajo hiše lastne spomine? Kaj, če se naše zgodbe, ko v njih živimo, zapečejo v njihove stene? Kaj, če se bodo naši duhovi nenehno vračali vanje in se srečevali z duhovi ljudi, ki so tam živeli že pred nami? », se sprašuje Cooper. Pesmi so torej napisane iz perspektive spraševalca, nekatere od njih so zgodbe zbledelih duhov, ki se vračajo v kraje, ki so jih najbolj zaznamovali. So torej preproste zgodbe iz preteklosti, ki se vračajo na dan kot spomini ljudi, ki jih davno ni več med živimi.
Cooperjev prvenec je glasbeno nekaj povsem drugačnega od elektro-kitarskega sveta, ki ga ustvarja z Electric President. Medtem, ko nas duo nenehno nagovarja z digitaliziranimi zvoki, se Cooper tukaj vrne na prvinskost klasičnih inštrumentov. Kitara, klavir, banjo, harmonika in bobni prekipevajo od energije. Na trenutke se zdi, da bo pod težo vseh teh inštrumentov posamezen komad dobesedno pognalo med zvezde. In na plati Ghost imamo nekaj komadov, nekaj potencialnih hitov, ki jih boste poslušalci že na prvi posluh sprejeli medse. Welcome home Son, Along teh road in Glory spadajo gotovo mednje. Pompozni komadi, grajeni na minimalizmu, ki se postopoma sprevrže v prekipevajoč izbruh radosti. Podobnosti z Arcade Fire, Animal Collective ali z Grizzly Bear so v takih trenutkih na mestu. In v takih trenutkih poslušalec težko verjame, da je plata nastala izpod prstov enega samega človeka. Pa je. Cooperjeve orkestracije niso pretenciozne. Pravzaprav je njihova struktura grajena na danes še vedno tako opevani in priljubljeni folk-popovski viži. Najmočnejši adut, ki ga skriva Radical Face, sloni predvsem na melodiji, ki jo večinoma, vsaj v prvi polovici plate, nadgrajuje z nasnetimi posnetki. Skoraj vsak komad se otvori s svojim posnetkom, z zgodbo duhov iz preteklosti. Otroci iz ulice se po glasnosti kosajo s škripajočimi tlemi, zvončki, maršem korakajočih vojakov in mimo vozečim vlakom. »I think we are haunted«, ponavlja Cooper z vsem, kar ima na razpolago in s svojo dirigentsko palčko velikopotezno vihri po prostrani pokrajini svojih spominov. V drugi tretjini palčko odloži in vzdušje se proti koncu plate prelevi v tiho ždenje, v čas za počitek. Tudi duhovi morajo pač kdaj zapustiti naš spomin, navsezadnje je realnost tudi zanimiva, kajne?
pripravila Barbara Prassel
Komentarji
komentiraj >>