Tina Smrekar je mlada vizualna umetnica, ki je v zadnjih letih postala prepoznavna po svojem močnem vsebinskem umetniškem izrazu. Teme obravnava z različnimi umetniškimi mediji kot so fotografija, video, umetniška raziskava in performans. V lanskem letu je bila izbrana v selekcijo slovenskih avtorjev na mednarodni skupinski razstavi Photonic Moments II. Pred tem je sodelovala na festivalih Break 2.2 in Mesto žensk, hkrati pa se konstantno predstavlja doma in v tujini.

V nasprotju z avtoričinimi prejšnjimi projekti, v katerih se kot mnogostranska vizualna umetnica suvereno loteva družbeno-kritičnih, specifično lokalnih in intimnih tematik, njena kristalno jasna resnica na žalost ni njihova prepričljiva nadgradnja. Pri razstavljenih fotografijah se zdi, da se je umetnica precej počitniško posvetila lahkotnejšemu, neobremenjujočemu motivu zaves, ki na prvi pogled delujejo simpatično in se potem tudi držijo učinkovitosti prvega vtisa.

Razstava je zastavljena kot fotografska razstava z nekakšnim instalacijskim dodatkom in prisiljenim teaterskim dramatiziranjem. Gledalec najprej gleda v zavese, obešene po vsem galerijskem prostoru, in skozi te prve, fizične zavese zazna fotografije, ki so za njimi. Ko odgrne zaveso, se znajde pred fotografijo, na kateri so zopet zavese. To pot vseh možnih barv, oblik, materialov in grafičnih vzorcev, od čipkastih zaves do žaluzij ter pisarniških rolojev, ki zastirajo gledalčev pogled.

Koncept pogleda skozi, ali v tem primeru bolj V zaveso, je sicer zanimiv, toda manjka mu neka konkretnejša komponenta, ki bi gledalcu utemeljila njegov pogled ali vsaj osmislila grafiziran posnetek pred njim. Tako pa stojimo pred estetizirano podobo nekega objekta, ki že sam po sebi ponuja neskončne možne interpretacije: od prve predvidljive misli na voyeurizem do motiva zasebnosti, skrivnostnosti, zaprtosti, varnosti in tako dalje. Pravzaprav ne vemo ali gledamo noter ali ven preko zaves. Kot gledalci se lahko poistovetimo z radovednimi vsiljivci, ki oprezajo za dogajanjem v notranjščini. Ali pa s hrepenečimi prebivalci prostora, v katerem so se znašli po običajni stanovalski ali manj privlačni službeni dolžnosti in zdaj gledajo od znotraj ven.

Zanimiv je morda moment, ko gledalec odgrne fizično zaveso, skozi katero pada reflektorska luč in meče migetajočo senco na fotografije pred njo. Takrat se v fotografijo vmeša neka zunanja dinamika, ki pri gledalcu vzpodbudi razmislek o scenografiji pred njim, o filmskih prizorih iz filmov noir in o skritih zgodbah, na katere namigujejo motivi.

Toda zavese na fotografijah pred nami še vedno delujejo zgolj kot površinski namig naši domišljiji, na katero se zanaša umetnica. Lahko si sicer predstavljamo poglobljen proces avtoričinega dela, iskanje pravega zavesnega vzorca, prave lokacije in prave svetlobe. Toda angažiranost in predanost ne pomeni a priori pravega umetniškega rezultata in posledično narekuje nujno samokritičnost avtorja in avtorefleksijo njegovih del.

Ko umetniško delo ne preseže kvalitete ljubiteljskega truda, ga je morda bolje pustiti pri miru dokler ne pridobi tiste patine, ki bi mu omogočila močno prezenco in učinkovitost ideje.

Na žalost pa je takšen statement zgolj bob ob steno.Mladi umetniki si namreč ne želijo in tudi ne morejo privoščiti daljšega snovanja posameznega projekta, temveč vsepovprek izrabljajo promocijske priložnosti in histerično divjajo iz projekta v projekt po sistemu "pomembno je, da nas opazijo in ni pomembno s čim".

Tako kumulirajo in predelujejo stare projekte ter se zanašajo na začasne rahitične koncepte, ki naj prepričajo vsaj nekaj relevantnih osebnosti, katerim pripada ekskluzivnost izbiranja prihodnjih vzhajajočih zvezd umetniške scene. Poleg vsega še naivno upajo, da bo njihove umotvore nekdo opazil in jih dobrosrčno razstavil. Kar pa seveda ob vseh slovenskih poznanstvih in nepotizmu pravzaprav niti ni tako nemogoče. Nenavadno je le to, da se mladi umetniki preveč zanašajo na slovenski prostor in na promocijo znotraj njega. Predvsem pa konstantno podcenjujejo zainteresirano javnost.

Pri Tini Smrekar je očitno, da je popustila želji po pojavljanju in si izbrala zelo povprečen prikaz svojega by-pass ustvarjanja. Razstava se ravna po principu najmanšega odpora, ko sam motiv deluje v prid avtoričinemu pomanjkanju konkretnejše konceptualne zgodbe, ki bi iz zaves oblikovala domišljijski interier, vreden večkratnega ogleda.

Skozi zavese je pokukala Maja Lozič.