Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 15. 7. ´07 ob 15.00; ELLEN FULLMAN: Staggered Stasis (Anomalous, 2004) (3420 bralcev)
Nedelja, 15. 7. 2007
LukaZ



Ellen Fullman: Staggered Stasis

Ameriška skladateljica Ellen Fullman spada v drugo generacijo ameriških sodobnih skladateljev, ki se napaja na dediščini historičnega minimalizma, raziskovalcev prostorskosti zvoka in zvočnih instalacij, hkrati pa sega globoko v ''prazgodovino'' glasbe, vse do Pitagore. Že več kot petindvajset let namreč sklada in improvizira na svoje ''dolgostrunsko glasbilo''- long stringed instrument (krajše LSI), s katerim tvori opojne, lebdeče drone s prepletom harmonij in ponikajočih samovzniklih melodij. Pričujoča plošča ''Staggered Stasis'' je šele njena tretja samostojna plošča, ki se v svoji srčiki napaja iz tridelne kompozicije istoimenskega naslova iz osemdesetih, naslov pa čudovito objame njeno, navidez statično, monolitno zvočno tkivo, v katerem pa se v seriji prelivajočih poltonov v počasnem loku dogajajo subtilne spremembe, ki obujajo kozmične intervale Pitagorejcev ... (v celoti!)
* Ameriška skladateljica Ellen Fullman spada v drugo generacijo ameriških sodobnih skladateljev, ki se napaja na dediščini historičnega minimalizma, raziskovalcev prostorskosti zvoka, zvočnih instalacij, hkrati pa sega globoko v ''prazgodovino'' glasbe, vse do Pitagore. Že več kot petindvajset let namreč sklada in improvizira na svoje ''dolgo strunsko glasbilo''- long stringed instrument (krajše LSI), s katerim tvori opojne, lebdeče drone s prepletom harmonij in ponikajočih samo vzniklih melodij ...

Pričujoča plošča ''Staggered Stasis'' je šele njena tretja samostojna plošča, ki se v svoji srčiki napaja iz tridelne kompozicije istoimenskega naslova iz osemdesetih, naslov pa čudovito objame njeno, navidez statično, monolitno zvočno tkivo, v katerem pa se v seriji prelivajočih poltonov v počasnem loku dogajajo subtilne spremembe, ki obujajo kozmične intervale Pitagorejcev. Fullmanova pri svojem dolgostrunskem glasbilu namreč uporablja pravilno intonacijo z osnovnim tonov C, bodisi A po vzoru ženskih glasov v tradicionalni indijski glasbi. Glasbilo se sestoji iz več horizontalno postavljenih strun, dolgih od trinajst vse do trideset metrov (strun je lahko v posameznem nastopu tudi do 100), na koncu pripetih na leseno resonančno skrinjo, ki daje zvoku potrebno barvo in toplino. V razvoju glasbila je Fullmanova uporabljala kar nekaj različnih resonatorjev, med njimi tudi sklede z vodo, itd ... Na glasbilo Fullmanova igra tako, da se sprehaja ob strunah in nanje igra z povoskanimi prsti, ob tem pa strune vibrirajo longitudinalno, podložno in ne prečno, kot je to navada pri strunskih glasbilih. Za doseganje določenih intervalov Fullmanova nanje namešča ščipalke, za barvo, preliv alikvotnih tonov in doseganje različnih zvočnih barv in širši dinamični spekter zvoka pa je razvila številne tehnike igranja, ki proizvajajo višje tonske višine nad osnovnim tonov, iz katerih se nato vijejo harmonični prelivi. Skladateljica svojo glasbo poetično opisuje kot tekočo reko, v kateri prihaja do malih sprememb, navidezno pa ostaja vedno nespremenjena. Te prvine iz LSI naredijo po eni strani glasbilo z ''orkestralnim''', po drugi strani pa za agilno glasbilo, primerno tudi za spontane premene svobodno improvizirane godbe. Predvsem pa se že zaradi velikosti in dolžine strun glasbilo pretvori v svojstveno instalacijo, prostor, v katerem zveni pa v celostno glasbilo, kjer se pretanjen preplet zvokov vtira v eter. Seveda se ta komponenta ne da prenesti na nosilec zvoka, kot denimo kompozicija 'Staggered Stasis'', napisana l. 1987 za plesni ansambel Deborah Hay in prvi del njene tridelne plesne produkcije 'The Man Who Grew Common In Wisdom'. Po trodelni kompoziciji, v kateri se je Fullman vrnila k svoji prvotni dejavnosti, k scenski umetnosti pa boste slišali še krajšo kompozicijo 'Speed Duration', ki temelji na malih, komaj slišnih variacijah v akordu.

L. 1957 rojena Ellen Fullman je zaključila študij vizualnih umetnosti v Kansas Cityju, njen interes za glasbo pa sega že v čas študija, saj je sama delala glasbo za svoje perfomanse in igre. Za njeno raziskovanje prostorne dimenzije zvoka je kriv ogled izvedbe kompozicije Alvina Lucierja 'Music On A Long Thin Wire', ki je porodil zametke v razvoju jejnega dolgostrunskega glasbila. Prvi prototip je nastal že l. 1980, na kasnejšo zvočno podobo glasbila in na kompozicijsko senzibilnost Ellen Fullman pa so vplivale številne pomembne figure v sodobni glasbi. Ko se je v osemdesetih preselila v New York, je tam denimo spoznala skladatelja Arnolda Dreyblatta, ki je s svojo glasbo močno vplival na njen izraz. Še pomembnejše pa je njeno kreativno partnerstvo s skladateljico Pauline Oliveros, ki jo je Fullmanova spoznala l. 1987. Preko nje se je seznanila in v svoje dojemanje glasbe vključila njen koncept ''deep listening''- koncept poglobljenega poslušanja, ki ustvarjalca, izvajalca hkrati pretvori v pronicljivega poslušalca v aktu ustvarjanja, ki ves čas sledi premenam zvoka. Ellen Fullman še danes sodeluje s Pauline Oliveros in njeno zasedbo Deep Listening Band v njenih strukturiranih improvizacijah, v več kot dvajsetletni karieri pa je dobila vrsto prestižnih nagrad in rezidenc širno po svetu, igrala in izvajala svojo glasbo na številnih festivalih nove glasbe, po dvoranah in galerijskih prostorih, njeno glasbo pa so naročevale tudi tako priznane zasedbe, kot je denimo slavni Kronos kvartet in čelistka Frances Marie Uitti, muza italijanskega skladatelja Giacinta Scelsija, katerega vpliv njegove glasbe lahko prav tako zaznamo v glasbi Ellen Fullman. Predvsem pa ostaja Fullmanova ustvarjalna i raziskovalna še dandanes, tudi v sodelovanjih z mlajšimi ustvarjalci, ki danes tradicijo Alvina Lucierja, Philla Niblocka, Pauline Oliveros in številnih drugih vtirajo v različna žanrska prostranstva, ki temeljijo na opojnih, počasi raztezajočih zvočnih krajinah ...

pripravil Luka Zagoričnik


Komentarji
komentiraj >>