Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Petek, 13. 7. ´07 ob 19.00 (ponovitev 20. 7. ´07 ob 10.00) KRS-ONE & MARLEY MARL: Hip Hop Lives (Koch, 2007) (2976 bralcev)
Petek, 13. 7. 2007
jizah



V zadnjem času smo opazili trend veliko predolgih in hkrati monotonih raperskih plošč, veterana pa sta pokazala, kako se v približno 45 minutah, brez odvečnih skitov in ostale navlake, lahko naredi povsem solidno ploščo, kjer sicer nihče ravno ne blesti kot v svojih najboljših časov, a je skupni rezultat ušesom povsem prijazen. Že res, da album ni nikakršna mojstrovina ali revolucija, prej evolucija, saj v vsem skupaj ni nič novega, pa vendar se v le treh bolj resnih tematikah odmaknjenih od polja »I Am Hip Hop«, pove veliko več kot mnogi povedo na celih albumih. Predvsem pa KRS-One to zna povedati. Ne imenuje se zastonj »The Teacher«. Nešteto vokalnih stilov, razgiban in avtoritativen vokal in flow govorca, ki ve kaj govori, pozna zgodovino rapa in jo je tudi sam kreiral, s svojo energijo pa zavedni rap pelje dalje. MC, ki se na albumu zahvaljuje Juice Crewju, ker so mu pustili battlati z njimi, seveda ve kaj govori, s signifikantnim vokalom, pri katerem mu ne moreš ničesar oporekati in te stisne v kot. Raper KRS-One in producent Marley Marl sta kreatorja, ki sta patentirala in množicam dokončno približala battle kot formo zgodnjega hiphopa, danes pa dokazujeta, da hiphop živi, da še vedno obstajajo ljudje, ki znajo narediti dober in surov »boom bap« ter ne nasedajo cenenim komercialnim trikom.














































































Ušesa ljubiteljev starošolskega hiphopa so kaj hitro zastrigla, ko je na svet pricurljala informacija o skupni plošči enega največjih raperskih beatmakerjev in producentov vseh časov Marley Marla ter legendarnega, če že ne največjega, raperskega govorca Krs-Onea. Legendi hiphopa na sceni prisotni že več kot dvajset let sta se po legendarnem »battlu« s konca osemdesetih, ko je Krs-One s svojo ekipo Boogie Down Productions verbalno napadel eno najvidnejših raperskih grupacij imenovano Juice Crew in z veliko strasti tudi končal kariero MC Shana, člana te ekipe, ki je delovala pod okriljem Marley Marla, sta si torej po dvajsetih letih segla v roke in za dobro hiphopa ustvarila skupno ploščo. S tem korakom sta sicer zamudila kakih 20 let, pa vendar sta pokazala, da resnični raperski battle ostaja »battle« in to ni osebna vojna, temveč del hiphop kulture, njene zgodovine in njenega vsakdana. Eden najvidnejših verbalnih raperskih dvobojev je šel v legendo, sedaj pa sta fanta skupaj staknila glavi in mnogo raperskih glav, ki je zraslo v času njunih najkultnejših del je že zaradi zanimanja samega pobrskalo po albumu imenovanem »Hip Hop Lives«.

Glede na dejstvo, da je KRS-Ova kariera že nekaj let v zatonu, njegova najboljša dela pa so že kar desetletja daleč, skoraj enako pa bi lahko trdili tudi za Marley Marla se ideja o skupnem albumu sliši visokoleteča. Verjetno se tega zavedata tudi oba glavna akterja, ki sta se zato še toliko bolj potrudila in nam ponudila album, ki suvereno prekaša katerokoli od zadnjih štirih do petih KRS-Ovih albumov. Album je sicer posreden odgovor na Nasovo teorijo z albuma »Hip Hop Is Dead« in mu direktno odgovarja s »Hip Hop Lives«, kljub temu, da si niti z besedo ne nanaša na omenjen album Nasa pa sta obe plošči preračunljivo ciljali na debate, ki se dogajajajo na spletnih raperskih stranih, forumih in v drugih raperskih medijih. S tem je življenjska doba obeh albumov daljša in doseže veliko večjo maso ljudi, ki se zavoljo vseh teh debat odločijo poslušati ali kupiti tovrstne izdelke.

KRS-One skozi kompletno ploščo dokazuje, da ima znotraj hiphopa lastni kultni status, saj besediči o zelo podobnih stvareh, kot na zadnjih nekaj ploščah. Govori o položaju hiphopa danes, njegovem historičnem momentu, omenja cel kup starošolskih raperjev, ki jih ceni, govori s kom je delal in se giblje med visoko stopnjo samozavesti in egotripa. Vendar pa je KRSov kult tako močan, da nam je že pred leti povedal, da se je zlagal, ko je dejal, da je najboljši, saj naj bi bil on številka 1, 2, 3, 4 in 5. Zanimivo pri vsem tem je, da mu skoraj nihče tega ni oporekal, saj KRS preprosto obvladuje mikrofon in nas s svojim močnim, odločnim glasom ter izjemno prezenco magično popelje skozi kompleten album. Ničkoliko opaznih in neopaznih menjavanj flowa in stilov je tisto kar ga loči od skoraj vseh MC-jev raperske zgodovine, ko k vsemu skupaj dodamo še njegov prepoznaven vokal, ki sploh v času kopice neprepoznavnih glasov, pomeni že kar nekakšno blagovno znamko in pride še bolj do izraza. Skozi kompletni album nas vodi s svojo energijo in močjo ter nam s stokrat prežvečenimi temami še vedno dokazuje, kako se tisočkrat slišane tematike, o katerih je bilo že vse povedano lahko še vedno slišijo vsaj delno zanimivo. Deluje tako prepričljivo, da vsa skepsa skoraj v celoti popusti, njegova samozavest je izjemno močna, besedilno pa prehaja od ozaveščenih komadov in filozofije o tem kaj je hiphop in kaj ni, do redkih trenutkov, ko se oddalji od stanja hiphopa in se veže na kako bolj tematsko, strukturirano in osredotočeno stvar. Besedila človeka, ki je že dopolnil 40 let in mu hiphop pomeni skoraj vse ter se nikdar ne kani umakniti mlajšim generaciji se nekajkrat presenetljivo navežejo tudi na njegovo starost, status znotraj hiphopa, na mesta kjer je bil, na trenutke, ko je sam spreminjal svet, na nostalgične trenutke hiphop zgodovine. Sporočila so direktna ni tistih malih skritih trenutkov značilnih za KRS-Ona, s preprostimi besedili pa odločno pove to kar želi, pozdravlja in nazdravlja kardelu staro in novošolskih raperjev, skozi besedila predava, opozarja na stanje hiphopa danes, na nepotrebno zaničevanje prestavnic ženskega spola. Kritičen je do dejstva, da nova raperska generacija ne naredi skoraj nič novega, da povzemajo to kar so delali njihovi predhodniki, ki so orali ledino, navrže kako o kritiki znotraj hiphopa, vmes pa prehaja od tipičnega hiphopa, k kakemu krajšemu vokalnemu reggae vzorcu in na trenutke poskuša tudi kaj zapeti, poslušalca pa poskuša prisiliti v vsaj minimalen poskus kritičnega razmišljanja. Seveda pa album vseeno ni namenjen zgolj filozofiji o hiphopu, zavednosti in dejstvu, da KRS-One poziva vse, da naj bodo močni, samozavestni, ponosni, spoštovani, kritični, izobraženi, temveč se dotika tudi nekaterih nenačetih tematik, med katerimi je izstopajoča zgodba o ubitih raperjih, katerih umori so skoraj vedno neraziskani. KRS v tem vidi nekakšno tiho gonjo pri hiphopu in celo tiho potuho, ki naj bi jo država dajala vsem ubijalcem raperjev. Druga stran njegove dobro strukturirane in kar nekajkrat nerefrenaste besedilne odiseje pa seveda ostaja hvalisavost in repetativnost, kar pa je večina njegovih poslušalcev tudi pričakovala.

Marley Marlova produkcija je bazirana na »old school« ikonografiji z večinoma močnimi in udarnimi bobnarskimi »breaki«. Skorajda bi lahko rekli minimalistična starošolska in preprosta raperska produkcija, z nekaj močnimi in poudarjenimi klavirskimi vložki, prepušča veliko prostora vokalu KRS Onea, ki je tako skoraj vedno v prvem planu. Preproste, a na momente še vedno pompozne in atmosferske podlage se nadaljujejo tam, kjer je Marley Marl svojo produkcijo končal, nekje v devetdesetih, kjer se je zvok iz osemdesetih mešal s produkcijskimi vložki devetdesetih in kakimi novimi idejami. K vsemu temu pa Marley dodaja nekaj jazzerskih trobilnih loopov in ostalih vložkov in nekaj otroško lahkih, a ušesu devetdesetih vajenih in prijaznih scratchov (za enega od teh je poskrbel tudi Dj Premier). Kompletna produkcija odlično sovpada z glasom in prezenco KRS-Ona.

V zadnjem času smo opazili trend veliko predolgih in hkrati monotonih raperskih plošč, veterana pa sta pokazala, kako se v le nekaj več kot 45 minutah, brez odvečnih skitov in ostale nepotrebne navlake lahko naredi povsem solidno ploščo, kjer sicer nihče ravno ne blesti kot v svojih najboljših časih, a je skupni rezultat ušesom povsem prijazen. Že res, da album ni nikakršna mojstrovina ali revolucija, prej evolucija, saj v vsem skupaj ni nič novega, pa vendar se v le treh bolj resnih tematikah odmaknjenih od polja »I Am Hip Hop«, pove veliko več kot mnogi povedo v celotnih albumih. Predvsem pa KRS-One to zna povedati. Ne imenuje se zastonj »The Teacher«. Nešteto vokalnih stilov, razgiban in avtoritativen vokal in flow govorca, ki ve kaj govori, pozna zgodovino rapa in jo je tudi sam kreiral, s svojo energijo pa zavedni rap pelje dalje. MC, ki se na albumu zahvaljuje Juice Crewju, ker so mu pustili battlati z njimi, seveda ve kaj govori, s signifikantnim vokalom, pri katerem mu ne moreš ničesar oporekati in te stisne v kot. Raper KRS-One in producent Marley Marl sta kreatorja, ki sta patentirala in množicam dokončno približala battle kot formo zgodnjega hiphopa, danes pa dokazujeta, da hiphop živi, da še vedno obstajajo ljudje, ki znajo narediti dober in surov »boom bap« ter ne nasedajo cenenim komercialnim trikom. V dokaz tega omenjenega lahko poslušate naslednje kompozicije »It's Alive (Intro)«, »Hip Hop Lives«, »Nothing New«, »I Was There«, »Musica«, »Rising To The Top«, »Over 30«, »Kill A Rapper«, »The Teacha's Back«, »The Victory«, »This Is What It Is« in »Al Skool«.

Trajanje cca. 41 minut
CD KRS-ONE/MARLEY MARL/ 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 9, 10, 11, 12, 13


Komentarji
komentiraj >>