Sobota, 14. 7. 2007
tadej
Verjetno si ni lahko zamisliti glasbe, ki je težka, a ne zatežena, sproščena, a še vseeno resna, sladka, a ne osladna, spontana, vendar ne impulzivna, utesnjena, ampak ne nevrotična, polna, a hkrati polna praznine, na videz preprosta, a zelo delikatna, ter potepuška, a še vseeno prašna in zaležana. Malce lažje pa si je zamisliti najboljšo tovrstno glasbo, saj se nam kot na pladnju ponujajo nemški improti, Kammerflimmer Kollektief. (v celoti!)Zgodba o Kammerflimmer Kollektief se je začela konec devetdesetih, ko se je v mestu z največjo nemško naftno rafinerijo in nogometnim prvoligašem, Karslruhe, za glasbeno pot odločil Thomas Weber. Glede na zvrst in obdobje, bi lahko rekli, da je začel dokaj simptomatično, saj se je tako kot večina prodornejših ustvarjalcev v polju napredne elektronike še vedno oklepal ritem mašin in vzorčnega loopanja. Kmalu pa je iz "one man banda" nastal pravi kolektiv in se razrasel v 6 akademskih glasbenikov, ki so na edinstven način skozi vizijo Thomasa Webra prodajali simbiozo akustičnega mikro jazza in elektronike. Vse skupaj so v spodobnih mejah začinili še s pridihom trip-hopa, psihedeličnega novodobnega folka in post rocka. Na novi plošči z naslovom Jinx ostajajo zvesti tovrstnemu glasbenemu izrazu, ki ga pilijo in polirajo že vse od plošče Hysteria dalje. Večino glasbe prispevajo osnovni trije člani, poleg Webra še Heike Aumuller in Johannes Frisch, na plošči pa se celotnemu kolektivu pridružijo gosti, med njimi tudi uveljavljeni eksperimentator Martin Siewert.
Nova plošča Jinx je dobila ime po mitološkemu ptiču, ki naj bi po nekaterih prepričanjih prinašal nesrečo in obiskal človeka na primer med iskanjem sreče v namišljenem svetu in mu kokodakal ob povratku v evklidsko realnost. Hkrati pa Jinx pomeni tudi sočasnost stvari, v smislu fenomena sinhronicitete. In to nekako primerno opiše novo ploščo, saj smo na njej lahko priča vrhunski skupinski improvizaciji, ki kaže na nenormalno povezanost med glasbeniki. S tem nas popeljejo v sfere glasbene radosti, v navidezni prostor srečevanja, a vendar s samo tesnobno glasbo že sproti opozarjajo na dejstvo, da pravzaprav ni nikogar okoli.
Kammerflimmer Kollektief se na novem albumu v veliki meri predajajo free folkerski eteriki, vendar ne zahajajo v drvarniško ropotulčkanje, saj gre za tehnično izredno dobro podkovane glasbenike. Hkrati držijo varno razdaljo do tovrstnega akademsko akademskega jazzerskega ustvarjanja, saj obvladajo zajetno dozo pristnega in iskrenega muzičnega izraza, ki spretno vijuga med in skozi fragmente spastične glasbene forme. Gre za tisto vrsto zlate sredine, ki ima eno nogo v žerjavici, drugo pa v ledu. Glasba se giblje nekje med jazzerskimi domačicami ala Alpstein Paula Gigerja, filmsko glasbo Clinta Mansella, masivnimi behemotskimi dronažami Birchville Car Motela, šamansko histeričnimi vokalnimi izpadi Sainkho Namchylak, godbenimi izleti dueta Matmos ali pa prijaznejšimi Polmo Polpo pohajkovanji. Temu primeren je tudi nabor glasbil, ki poleg saksofona, klavirja, kitare, basa in ostalih klasičnih inštrumentov vsebuje še obvezni dronaški free folk inštrumentarij, kot je kombinacija harmonija, orgel in violine. Slišimo pa lahko na primer tudi kalimbo in seveda obilico nepogrešljivih sintetičnih zvočnih sladkišev, ki so plod smotrne uporabe električnih dobrin.
Z novo ploščo Jinx je Kammerflimmer Kollektiefu še enkrat uspelo splesti subtilno pajčevino, ki se ne pretrga pod težo prodornega glasbenega izraza. Glasba je nekoliko bolj razpuščena v primerjavi s kasnejšimi izdelki dotične zasedbe, čeprav bi bilo bolj primerno reči, da je melodična komponenta malce preveč medla. To je tudi edini razlog, zakaj album ne doseže vrhunca, ki smo ga v preteklosti že slišali od muzikantov iz Karlsruhea.
pripravil Tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >>