Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sreda, 18. 7. ´07 ob 19.00 (ponovitev 25. 7. ´07 ob 10.00) HAPPY MONDAYS: Uncle Dysfunktional (Sequel, 2007) (2922 bralcev)
Sreda, 18. 7. 2007
goran



uncle dysfunktionalZgodil se je punk, sestavili so se Joy Division, reinkarnirali New Order, zažurali so Happy Mondays in rodil se je rave – torej trenutek, ko je zaplesal tudi belec (kot je to prelomnico označil filmski Tony Wilson – Steve Coogan). Če so New Order manchestersko glasbeno sceno postavili na noge, si zasedba Happy Mondays lahko pripiše zasluge za to, da je Manchester konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let minulega stoletja, postal klubska Meka. Množice lačne plesne glasbe in ecstasya, so to severno-angleško mesto spremenile v hedonistično leglo, kjer je razvrat (tudi tisti glasbeni) živel 24 ur na dan, sedem dni na teden. Najbolj ekscesni pri tem početju so bili kakopak Happy Mondays s Shaunom Ryderjem na čelu, ki so potem ko se jim je pridružil še “kemik” Bez, eksperimentiranja z drogami popeljali v ekstrem. Pretirano zlorabljanje številnih substanc (tudi heroina), je zasedbi prineslo več škode kot koristi, saj je poleg negativne medijske podobe, prihajalo tudi do trenj znotraj benda (predvsem med bratoma Ryder), kar je na koncu pripeljalo do njihove prve razpustitve v letu 1992.. (v celoti!)
Zgodil se je punk, sestavili so se Joy Division, reinkarnirali New Order, zažurali so Happy Mondays in rodil se je rave – torej trenutek, ko je zaplesal tudi belec (kot je to prelomnico označil filmski Tony Wilson – Steve Coogan). Če so New Order manchestersko glasbeno sceno postavili na noge, si zasedba Happy Mondays lahko pripiše zasluge za to, da je Manchester konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let minulega stoletja, postal klubska Meka. Množice lačne plesne glasbe in ecstasya, so to severno-angleško mesto spremenile v hedonistično leglo, kjer je razvrat (tudi tisti glasbeni) živel 24 ur na dan, sedem dni na teden. Najbolj ekscesni pri tem početju so bili kakopak Happy Mondays s Shaunom Ryderjem na čelu, ki so potem ko se jim je pridružil še “kemik” Bez, eksperimentiranja z drogami popeljali v ekstrem. Pretirano zlorabljanje številnih substanc (tudi heroina), je zasedbi prineslo več škode kot koristi, saj je poleg negativne medijske podobe, prihajalo tudi do trenj znotraj benda (predvsem med bratoma Ryder), kar je na koncu pripeljalo do njihove prve razpustitve v letu 1992. Shauna Ryderja je bolj kot bend pač zanimal le naslednji odmerek in v slogu najbolj doslednega nihilista, je s takim izpadom zapečatil tudi usodo Happy Mondays. Po novo dozo “H-ja” se je namreč odpravil kar med sestankom za podpis pogodbe z enim večjih založnikov, kamor se ni več vrnil in zgodba o bendu je tako tudi formalno dobila svoj konec.

Kljub disfunkcionalnosti in razmeroma kratkem delovanju, pa je Happy Mondaysom uspelo posneti štiri albume, s katerimi sicer niso dosegli glasbene vplivnosti Joy Division, so pa z njimi odprli novo poglavje klubske, oziroma rave kulture. V svojem izrazu so spojili rockovsko surovost in soulovsko energijo, ju nadgradili s primesmi takrat novo nastale house glasbe in psihedelijo iz šestedesetih let, ter povili energično, plesno rockovsko godbo, iz katere je pozneje vzklil sodobni britpop. Svoj kreativni vrhunec, pa tudi vrhunec celotni Madchestrski noriji, so postavili s kultnim albumom ‘Pill’s ‘n’ Thrills and Bellyaches’ iz leta 1990, s katerim so ovrgli malodane vse dotakratne dogme o pop glasbi. V že tako pisano mešanico raznorodnih godb, so vpeli še vzorce evergreenov, se poigrali s hiphopovskimi prvinami in se še bolj zazrli v elektronske prakse. Za popolnost je poskrbel še Shaun Ryder, ki se je s tem albumom potrdil kot odličen pisec besedil, v katerih je skozi abstraktna besedičenja popisal s seksom, alkoholom, drogami in nasiljem prepojeno urbano okolje. Album ‘Pill’s ‘n’ Thrills and Bellyaches’ je za seboj potegnil novo generacijo glasbenikov, ki so v svojih godbah družili rockovsko in elektronsko formo (spomnimo se denimo zasedb EMF ter Jesus Jones), na drugi strani pa tudi tistih bolj purističnih pop-rockovskih formacij tipa Oasis ter Blur. Po razpadu zasedbe, je Shaun Ryder skupaj z Bezom sestavil zasedbo Black Grape, ki je sicer naletela na razmeroma dober odziv, vedar pa ni segla niti do kolen statusu (pa tudi ne standardu) Happy Mondays. Verjetno je tudi to botrovalo poznejšim poizkusom obuditve Mondaysov, vendar pa vse do letos tistega pravega, z albumom kronanega “comebacka”, torej ni bilo.

Pravzaprav o čisto pravi ponovni združitvi tudi tokrat ne moremo govoriti, saj v bendu še vedno ni Paula Ryderja, Marka Daya ter Paula Davisa, zbrala pa se je preostala trojica, ki z albumom ‘Uncle Dysfunktional’ nadaljuje tam kjer je pred petnajstimi leti končala. Še vedno ostajajo pri pop-rockovskih vižah kakršne so gojili tedaj, vendar pa to ne pomeni, da je novi album retro, pač pa le, da so že takrat postavili formo, ki zdrži še danes. Osnova ostaja skoraj povsem nespremenjena, manjših sprememb so deležni le elektronski sprehodi, ki gredo posodobljeni v korak s časom, za še več eklektičnosti kot na prejšnjih albumih, pa tokrat v glasbo vpnejo še elemente disca, bluesa in celo countrya. Gledano kot celota je ‘Uncle Dysfunktional’ nekoliko počasnejši album, ki poda manj plesnega materiala kot smo ga bili vajeni v preteklosti, vseeno pa je še vedno dovolj nafankiran tudi za brušenje pet. Shaun v tekstih ponudi tisto tipično kombinacijo groteskne fiktivnosti in absurdnih življenskih izkušenj, ki tvorijo nerazumljivo, nadrealistično zmešnjavo. Osrednja tema ostajajo droge in ostale življenske radosti, na katere se nostalgično ozre skozi nekakšno samoironično retrospektivo, ki si jo lahko razlagamo na način, da ne obžaluje ničesar, da pa je vseeno vesel, da je odnesel razmeroma celo kožo. Ta nekoliko bolj svetla podoba novih Happy Mondays pa očitno ni po godu nekaterim starim privržencem, ki pogrešajo čemernost in surovost z albuma ‘Pill’s ‘n’ Thrills and Bellyaches’. Na tem mestu lahko pač le dodamo, da človek pri svojih 45ih verjetno razmišlja drugače kot to počne pri 25ih in s tega vidika Ryderju in druščini res ne moremo očitati ničesar.

S ploščkom ‘Uncle Dysfunktional’ Happy Mondays sicer niso ponovili genialnosti ‘Pill’s ‘n’ Thrills and Bellyaches’, vseeno pa ga lahko povsem brez težav postavimo ob bok njihovim drugim naslovom. Album ponudi več kot dovolj zanimivih trenutkov, ki spomnejo na to, zakaj so Happy Mondays postali eden najbolj kultnih in vplivnih britanskih bendov. Res da Shaun Ryder ni v vrhunski formi, je pa zato že manjši čudež, da se je po vseh teh letih osebnih bojev še sploh uspel vrniti.


Komentarji
komentiraj >>