Sreda, 25. 7. 2007
bruc
Kvalitativno merilo več kot pol stoletja trajajoče zgodbe rock'n'rolla ni nujno povezano z originalnostjo. Pojem originalnosti je v sferi interpretacije popularnih godb očitno tako kot pojem avtentičnosti zavezan ideološkim strategijam. Detroit Cobras te strukture prečijo in jih po svoje »redefinirajo«. To počnejo s svojim desetletnim praktičnim križarjenjem na liniji rhythm and bluesa, soula in rock'n'rolla. Obdelujejo bogato zapuščino tradicije popularnih godb, ki se retroaktivno sooča s klasičnim »motown« zvokom in se napaja v zimzeleni razsežnosti mojstrstva »Phila Spectorja«. Detroit Cobras iz pozabljenih »komadov« ustvarijo nove, vitalne skladbe, ki so samosvoje in ne delujejo zgolj kot preproste priredbe že slišanega. Pri svojem delu so izjemno natančni in rahločutni. Opojni glas bivše barske plesalke »Rachael Nagy« odigra pri tem početju ključno vlogo. S kitaristko »Mary Ramirez« tvorita trdno navezo, ki se dopolnjuje z različnimi glasbenimi sodelavci. Na četrtem studijskem albumu se je zasedba ponovno dodobra prevetrila. K sodelovanju sta punci tokrat povabili vsem dobro znanega kitarista »Grega Cartwrighta« in basista »Carola Schumacherja« iz benda Gore Gore Girls. Album »Tied & True« za spremembo ne ponudi niti enega avtorskega »štikla«. (v celoti!)
* Kvalitativno merilo več kot pol stoletja trajajoče zgodbe rock'n'rolla ni nujno povezano z originalnostjo. Pojem originalnosti je v sferi interpretacije popularnih godb očitno tako kot pojem avtentičnosti zavezan ideološkim strategijam. Detroit Cobras te strukture prečijo in jih po svoje »redefinirajo«. To počnejo s svojim desetletnim praktičnim križarjenjem na liniji rhythm and bluesa, soula in rock'n'rolla. Obdelujejo bogato zapuščino tradicije popularnih godb, ki se retroaktivno sooča s klasičnim »motown« zvokom in se napaja v zimzeleni razsežnosti mojstrstva »Phila Spectorja«. Detroit Cobras iz pozabljenih »komadov« ustvarijo nove, vitalne skladbe, ki so samosvoje in ne delujejo zgolj kot preproste priredbe že slišanega. Pri svojem delu so izjemno natančni in rahločutni. Opojni glas bivše barske plesalke »Rachael Nagy« odigra pri tem početju ključno vlogo. S kitaristko »Mary Ramirez« tvorita trdno navezo, ki se dopolnjuje z različnimi glasbenimi sodelavci. Na četrtem studijskem albumu se je zasedba ponovno dodobra prevetrila. K sodelovanju sta punci tokrat povabili vsem dobro znanega kitarista »Grega Cartwrighta« in basista »Carola Schumacherja« iz benda Gore Gore Girls. Album »Tied & True« za spremembo ne ponudi niti enega avtorskega »štikla«.
Pogumno in brezkompromisno obdelovanje »raritetnih«, a hkrati tudi klasičnih skladb iz šestdesetih let je ponovno ovekovečeno z veliko ljubeznijo in predanostjo. Gre pa za zahtevnejši zalogaj od vseh prejšnjih. Skladbe nas ne zagrabijo neposredno. Potrebna je pozorna in repetitivna udeležba. Le tako se lahko zajame celoten spekter fatalne zapeljivosti zvočne celote. Garažno rockovska neposrednost iz preteklih albumov je v primeru »Tied & True« popolnoma odrinjena na stranski tir, a nič zato, z zmerno mero rahločutja so možna velika odkritja. Vprašanje časovne distance do šestdesetih let se v primeru Detroit Cobras učinkovito izniči. Tu gre le še za prostor. Tisti, ki bi njihovo godbo označili kot starokopitno, bi popolnoma zgrešili rdečo nit, saj je njihovo muziciranje na moč postmoderno. Upravičenje te teze sledi prav zdaj. Njihovo početje bi lahko primerjali z »deleuzeovskim« razumevanjem teoretskega koncepta »rizom«. V skladu razmerja med subjektom in objektom bi lahko ugotovili, da ni idealnega glasbenika – poslušalca, niti ne homogene rock'n'roll skupnosti. Detroit Cobras do razpršenih popularno-glasbenih slogov pristopajo kot strastni »fani«, oziroma »fanice«. Arheološko natančno izkopavajo zaklade preteklosti in jih restavrirajo za prihodnost. Rock'n'roll je po svojem bistvu heterogena realnost in se razrašča prek podzemeljskih blokov in rovov. Tam je pravzaprav sidrišče dogajanja. Tako se izogiba časovni dimenziji in se prepušča prostorski sferi teritorija. Prav lahko bi ga primerjali z raziskovanjem strukture korenin. Na tej ravni se dogaja genealoški razvoj. V skladu z Deleuzeovim konceptom »rizoma« lahko ugotavljamo, da Detroit Cobras analizirajo rock'n'roll prav tako, da ga »decentrirajo« na druge dimenzije in druge registre. Časovna dimenzija se tako prelevi v prostorsko. Gre za topološki problem, ki se močno navezuje na relaciji »Motown«, »Louisiana« in konec koncev tudi »Nashville«. Tako se »rock'n'roll« zapre sam vase in to prav v funkciji nemoči. Na mestih, kjer je struktura najbolj ohlapna, najšibkejša, tam postane tudi najmočnejša. »Rizom« ima številne vhode, ki jih težko prepoznamo, še težje prepoznamo zakonitosti uporabe in razporeditve. Vstopimo lahko s katerega koli konca in noben ni boljši od drugega. Načelo številnih vhodov otežuje vdor interpretracije na premosorazmerni liniji ‘glasbeni zvok in glasbeni poslušalec’. Na ta način se Detroit Cobras izognejo nadležni funkciji golih priredb. Stari »štikli«, ki temeljijo predvsem na zvoku diamantnih »ženskih« glasov iz šestdesetih let, na ta način dobivajo povsem svežo dimenzijo in samosvojo zvočno razsežnost.
Vse te ugotovitve so ob poslušanju zadnjega albuma bolj očitne kot kdajkoli prej, četudi bi ob neposrednem glasbenem uživanju lahko zaklicali: »Detroit Cobras« so se že davno prepustili požrešnim čeljustim globalističnega kapitala. Poslušamo jih lahko kjerkoli: v televizijskih oglasih za avtomobile, v nakupovalnih centrih in presenetljivo, celo na slovenskih radijskih postajah. Toda Detroit Cobras so zviti, ravno z izničenjem časovnih razlik presenetijo in udarijo od zadaj. Na zadnjem albumu so se najbolj približali »pop« zvoku, a na ta način zakorakali v sfero »rock'n'roll« gverile. Zakaj je temu tako, pojasni koncept rizoma v praktični realizaciji Detroit Cobras. In to na kakšen način: pohod se prične s klasiko soula »Garnet Mimms« z naslovom »As Long as I Have You« in se nadaljuje z obdelavami The Flirtations, »Irme Thomas«, »Dori Grayson«, da ne omenjamo sprehoda na teritorij countryja, s tradicionalno klasiko »On a Monday« in odbitih sinkopiranih ritmov pri skladbi »Puppet On A String«.
»Rachael« in »Mary« sta se dobro odločili pri izbiri glasbenikov za zadnji album. Še zlasti izstopa tenkočutno kitarsko mojstrstvo neustavljivega »Grega Cartwrighta«. Slednji je namreč zelo primeren za tako raznolik spekter glasbenih slogov, ki jih raziskujejo Detroit Cobras na »Tied & True«. Ne smemo pozabiti tudi na dinamično raznolikega bobnarja »Kennyja Tudricka«, ki z velikim občutkom vodi misteriozno rock'n'roll seanso. Pevske interpretacije »Rachael Nagy« sicer na prvi posluh delujejo nekako bolj plaho in umirjeno kot v preteklosti, toda ne prav dolgo. Potem, ko dojamemo celoten kontekst početja benda, se nam odprejo čudovita zvočna obzorja njenega glasu, ki zapeljuje s svojimi fatalnimi učinki.
»Tied & True« je torej izjemno zanimiv glasbeni izdelek, ki ne zadovolji z neposrednim rockovskim udarom. V svojem bistvu gre za najbolj dodelan album v zbirki Detroit Cobras, vendar kaj moremo, njihova prva dva – »Mink Rat or Rabbit« in »Life, Love and Leaving« – sta za nas zavezujoča. Še posebej stavimo na drugega. Napovedujemo, da se bo na našem izvodu »Tied & True« kmalu začel nabirati prah. Nič zato, okusi so na srečo različni
pripravil Brane Škerjanc
Komentarji
komentiraj >>