Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Torek, 24. 7. ´07 ob 19.00 (ponovitev 31. 7. ´07 ob 10.00) CINEMATIC ORCHESTRA: Ma Fleur (Ninja Tune, 2007) (2919 bralcev)
Torek, 24. 7. 2007
Borja



Cinematic Orchestra: Ma Fleur

Po debelih petih letih se Cinematic Orchestra vračajo s tretjim pravim albumom, Ma Fleur. Vendar pa se je od prve plošče veliko spremenilo. Kot prvo in najpomembneje je Swinscoe angažiral novega pevca, Patrica Watsona, kar ni bila najbolj posrečena poteza. To smo lahko na lastna ušesa preverili na koncertu v zagrebškem klubu Aquarius. Nastop je precej razočaral, predvsem zato, ker je skupina zaradi Watsonovega stila petja spominjala na kakšne Coldplay, kar je bil komentar številnih poslušalcev. Ta vtis je bil še močnejši zaradi pevčeve odrske poze, ki je vključevala tudi vijačenje efektov na vokalu. Kasneje so nekateri sodelavci založbe Ninja Tune potrdili, da so zadnji koncertni turneji Cinematic Orchestra tudi drugje nizali podobne očitke, da ni bila ravno najbolj uspešna. Priznati pa moramo, da je bil Swinscoe v iskanje novega glavnega pevca nekako prisiljen, saj je zares izjemna vokalistka Fontella Bass, s katero je sodeloval v preteklostih na sedaj že kultnih komadih, vmes močno zbolela in tako jo slišimo le na enem posnetku nove plate. Tako pričakovanja pred izidom albuma Ma Fleur niso bila ravno največja, v bistvu smo jo čakali precej zadržano. (v celoti!)
* Cinematic Orchestra je projekt, ki ga je leta 1999 sestavil takrat tridesetletni Jason Swinscoe. Jason je v tistem času že delal za založbo Ninja Tune, in sicer v oddelku za prodajo v tujini. Sicer je po poreklu Škot, v preteklosti pa je igral bas in kitaro v raznih skupinah, pa tudi didžejal je. Če na začetku zadeva ni bila zamišljena kot dolgoročna, pa je uspeh prvega albuma Motion, ki je bil izglasovan tudi za ploščo leta, med poslušalci oddaje Worldwide Gillesa Petersona, poskrbel, da je zasedba ostala skupaj do danes. Najprej je sledila zbirka remiksov, ki jih je zasedba Cinematic Orchestra naredila za razne izvajalce. Projekt je pobiral hvalnice v večini kritik. Kmalu, leta 2002, je sledila še druga prava plošča, Every Day, ki jo je Swinscoe sproduciral skupaj z basistom Philom France-om in ki je bila aranžmajsko kompleksnejša od prvenca, na določenih delih je zvenela celo orkestralno. Album je bil popoln komercialni uspeh, prodal se je v več kot sto tisoč izvodih.
Skupina Cinematic Orchestra je tako postala pravi paradni konj založbe Ninja Tune. Če so bili Coldcut, Dj Food, Kid Koala, Herbaliser in drugi prva imena med številnimi nindžami je prvo mesto med zasedbami kar nekaj let nedvomno pripadalo Cinematic Orchestri. Ob tem je treba priznati, da je bilo to v času, ko Herbaliser še niso postavili žive, koncertne različice, ki zadnja leta "pustoši" po festivalskih odrih na raznih koncih sveta. Orchestra so se nato lotili še enega zanimivega projekta, posneli so glasbo za kultni, pionirski film Mož s kamero (Man with a movie camera, 1929) Dzige Vertova.
Po debelih petih letih se Cinematic Orchestra vračajo s tretjim pravim albumom – Ma Fleur. Vendar pa se je od prve plošče veliko spremenilo. Kot prvo in najpomembnejše je to, da je Swinscoe angažiral novega pevca, Patrica Watsona, kar ni bila najbolj posrečena poteza. To smo lahko na lastna ušesa preverili na koncertu v zagrebškem klubu Aquarius. Nastop je precej razočaral, predvsem zato, ker je skupina zaradi Watsonovega stila petja spominjala na kakšne Coldplay, kar je bil komentar številnih poslušalcev. Ta vtis je bil še močnejši zaradi pevčeve odrske poze, ki je vključevala tudi vijačenje efektov na vokalu. Kasneje so nekateri sodelavci založbe Ninja Tune potrdili, da so zadnji koncertni turneji Cinematic Orchestra tudi drugje nizali podobne očitke, da ni bila ravno najbolj uspešna. Priznati pa moramo, da je bil Swinscoe v iskanje novega glavnega pevca nekako prisiljen, saj je zares izjemna vokalistka Fontella Bass, s katero je sodeloval v preteklosti pri sedaj že kultnih komadih, vmes močno zbolela in tako jo slišimo le na enem posnetku nove plate. Tako pričakovanja pred izidom albuma Ma Fleur niso bila ravno največja. V bistvu smo ga čakali precej zadržano.
Vendar pa smo si lahko nekoliko oddahnili, saj novi pevec Watson poje le na treh od enajstih komadov plošče Ma Fleur. Kar nekaj posnetkov je instrumentalnih. V glasbi so še vedno prisotni bogati in kompleksno razvejani aranžmaji godal, ki smo jih bili pri skupini vajeni v preteklosti. Sicer pa je glavno inštrumentalno orožje plate klavir, kar resnici na ljubo naredi célo zadevo nekoliko komorno. Če je plošča aranžersko zastavljena precej ambiciozno, pa ji veliko zmanjka pri samem zaletu, pri glasbenih idejah. Glasbeno je namreč precej mlačna, Cinematic Orchestra pa ne dosežejo pretekle sijajnosti, skoraj v nobenem aspektu, skoraj na nobenem delu albuma. No, razen nekaterih prebliskov jim to uspe le pri enem posnetku in glej ga zlomka, uspe jim pri "Breathe", ki so ga posneli z vokalistko Fontello Bass, ki jim je zagotovila nekaj "hitov" v preteklosti.
Še en razlog, zakaj je plošča Ma Fleur medla, zakaj nima rdeče niti, zakaj si poslušalec po poslušanju le stežka ustvari neko vsaj približno celovito sliko, le stežka iz nje potegne nek "albumski" smisel, pa je, da jo je Swinscoe na raznih koncih sveta šprudlal tri leta. Najprej se je preselil v Paris in do leta 2005 končal prve skice. Te je potem posredoval svojemu prijatelju, ki je na podlagi vsake skice napisal scenarij oziroma kratko zgodbo o ciklu življenja. Te scenarije je potem vrnil Swinscoe-u, ki je spet delal na komadih in jih potem spet dal scenaristu. Zgodba in glasba albuma Ma Fleur sta se tako razvijali vzporedno. Medtem se je Jason Swinscoe preselil v New York in tam končal aranžmaje in posnel vse inštrumente skupaj s starim sodelavcem, Philom France-om. Na koncu naj bi bila plošča Ma Fleur nekakšna filmska glasba za namišljen film, da pa je cel projekt še nekoliko bolj umetniško pretenciozen, pa so kasneje še celo angažirali neko fotografinjo, ki je za vsak posnetek na albumu posnela posebno fotografijo.
Ma Fleur je pričakovano aranžmajsko povsem suveren album, kjer lahko poslušamo bogato paleto inštrumentov. Linije klavirja, godal in basa so premišljene in izdelane. Vendar pa so fantje močno pretiravali s konceptom, izhodišče albuma je res pretenciozno. Swinscoe in druščina so nam prodali ogromno število idej, toliko, da jih potem, ko zares šteje – torej, ko album dejansko poslušaš – ne razumeš več. Kljub vsemu je na koncu, ko cedejček vtakneš v player, oziroma, ko daš ploščo na gramofon, važno, kako zadeva zveni in ne, kako je nastajala. Če idej, emocij in pogojno humorja ne slišiš v sami muziki, si z branjem intervjujev in infotov lahko pomagaš bolj malo. V bistvu te mora muzika angažirati in sprovocirati, da zbrskaš še kaj več o avtorju, o založbi, o nastajanju plošče, torej o ozadju. Ne pa, da blazno konceptualno zahtevno, angažirano in premišljeno ozadje opraviči album. Za kar pa žal gre pri plošči Ma Fleur.

pripravil Borja Močnik



Komentarji
komentiraj >>