Ponedeljek, 23. 7. 2007
Maja
V Galeriji Ganes Pratt je do 11. avgusta na ogled nova stvaritev mladega slovenskega umetnika Saše Vrabiča s povednim naslovom Pogrešani (ekrani). Vrabič pripada večkrat omenjeni mladi garnituri slovenskih vizualnih umetnikov, predvsem slikarjev, ki strumno držijo korak z najnovejšimi svetovnimi umetnostnimi tendencami in za katere lahko brez dvoma trdimo, da so zelo dobri. Prekinjajo tradicinalno nacionalno umetnostno paradigmo in vzpostavljajo nov način razmišljanja o sodobnosti slikarstva.
Pri tem uporabljajo in raziskujejo različne umetniške medije, ki najmočneje podajajo njihov umetniški izraz in aktualizirajo njihove 'statemente'. Vrabič je eden tistih umetniških multipraktikov, ki posegajo na vsa področja tehnologije in medijev, da bi z različnimi pristopi in kar najbolj celostno predstavili svoje zanimanje. To se pri Vrabiču nanaša na vprašanja in kontradikcije današnje ultra-komunikacijske dobe, mnogokrat pospremljene z nostalgičnimi ali, kot omenja avtor sam, tudi eskapističnimi podtoni.
Vrabič v vseh svojih delih raziskuje razmerje med javnim in privatnim. Ni jasno, ali v ta namen tudi radodarno deli svoje življenje preko blogga in osebnih internetnih strani z radovedno javnostjo, ki dejansko lahko spremlja vsak njegov korak, pa tudi življenje njegove žene in sina. Vsekakor gre za simpatično toda po drugi strani strašljivo odkritje in občutek nelagodja, da buljimo v življenje nekih oseb, ki jih ne poznamo. Toda zavito v del koncepta Vrabičevega umetniškega izraza lahko tudi voyerizem vsakdana smatramo kot poanto tega njegovega 'art statementa'. Zanimivo je, da se razstava Pogrešani (ekrani) preko začetne izpostavitve zmagoslavne, sproščene intime nadaljuje v intimo, ki je izgubila nadzor in postala usodna.
Avtor se sicer uspešno izraža tako v pristnem slikarskem 'fohu' kakor v videu, glasbi, besedilih, internetu, fotografiji, designu in skupinskih vse-vsebujočih projektih. Razstava Pogrešani (ekrani) je tokrat prostorska instalacija, nekoliko atipična in sveža v smislu ambientalne atmosfere, ki jo umetnik ustvarja. Postavitev je v večini sestavljena iz slikarskih del, ki pa so v tem primeru podrejena scenariju zgodbe, ki jo pripoveduje slikar.
Prostor galerije je spremenjen v nekakšen filmski set. Medtem ko v prvem prostoru sledimo vizualnim namigom in še ne zapopademo povsem avtorjeve narative, se v drugem prostoru delci silovito sestavijo v celoto. Gledalec se znajde v klavstrofobični in grozljivi iluziji podob, ki sprva prekrivajo prezrto realnost. Umetnikova zgodba namreč izvira iz medijskih sporočil o ugrabljenih otrocih, ki so ga spodbudila k raziskavi in izpostavitvi te tragične tematike.
V Vrabičevih delih je sicer motiv otroka, otroškega, nedolžnega in podobne intime vseskozi prisoten, toda tokrat prvič obravnavan ne le kot sredstvo za prikaz izvornosti, iskrenosti in hkrati ironije realnosti, v kateri živimo, temveč kot žrtev zverinskega okolja odraslih in njihovih v tem primeru sprevrženih namenov. Avtor se tokrat v svojem raziskovanju javnega in osebnega dotakne občutljive meje ne zgolj intimnosti kot take, pač pa zaupanja, varnosti in zaščite, ki neizogibno izginjajo v prevrednoteni in zmanipulirani dejanskosti.
V galerijskem prostoru nas povsod navzoči stavek 'Gremo na morje', pojavljajoča se opomba 'Rdeča kapica' in ostali besedni zapisi spremljajo kot grozljiv šepet. Aludirajo na naivno otroško iskrenost, na njihovo veselje ob odhodu na počitnice ali na mirnost ob branju pravljic, skratka na nedolžno otroško zaupanje ob poznanih impulzih ugodja, ki ga je takrat najlažje zlorabiti.
Vrabičevi naslikani plakati in naslovnice v drugem delu pripovedi nas sekajo kot filmski 'flashi'. Kot nekakšen filmski 'trailer' se pred nami odvija tridimenzionalni scenarij, opremljen z zvokom in vonjem, predvsem pa z inscenacijo klavstrofobičnega prostora kot tesnobne ječe, kjer gledalec odreveni z mislimi na morebiten zločin.
Slikar v Pogrešanih uspešno problematizira in prepleta motiva intime in zločina oziroma točke njunih srečanj, ki niso tako medsebojno oddaljene. Način, na katerega je tema predstavljena, je še vedno zelo umetniški, saj se avtor ne skriva za hipokrizijo ideje, ampak konceptualno dodaja detajle in jih razvija. Izvedba same ideje pa je izrazito scenografska in slikarsko pristna.
Vrabičeve Ekrane si je ogledala Maja Lozić.
Komentarji
komentiraj >>