Četrtek, 26. 7. 2007
Tea
V nocojšnji Tolpi bumov predstavljamo novi album zasedbe Oxbow; zasedbe, ki že od konca osemdesetih let brez zadržkov spaja in išče zvočne špranje med metalom, hardkorom, noiseom, bluesom in jazzom. Zvrsti, ki napeljujejo na zadušljiv in bučen glasbeni izraz, so na osmem albumu The Narcotic Story varljivo spokojne. Če sta se na zgodnjih albumih Oxbow znoj in sperma v rekah valila proti meseni samopozabi, proti mesu drugega, sta na novem albumu usahnila in se umaknila pred lebdečo, odsotno in vase zazrto razbolelostjo, ki kljub spokojni uglasbitvi še vedno in na zelo prepoznaven način preti. Kvartetov počasen sestop v peklensko razglašenost morda, kot pravi pevec in pisec Eugene Robinson, res prija samo »do kraja zjebanim dušam«. (v celoti!)
* V nocojšnji Tolpi bumov predstavljamo novi album zasedbe Oxbow; zasedbe, ki že od konca osemdesetih let brez zadržkov spaja in išče zvočne špranje med metalom, hardkorom, noiseom, bluesom in jazzom. Zvrsti, ki napeljujejo na zadušljiv in bučen glasbeni izraz, so na osmem albumu The Narcotic Story varljivo spokojne. Če sta se na zgodnjih albumih Oxbow znoj in sperma v rekah valila proti meseni samopozabi, proti mesu drugega, sta na novem albumu usahnila in se umaknila pred lebdečo, odsotno in vase zazrto razbolelostjo, ki kljub spokojni uglasbitvi še vedno in na zelo prepoznaven način preti. Kvartetov počasen sestop v peklensko razglašenost morda, kot pravi pevec in pisec Eugene Robinson, res prija samo »do kraja zjebanim dušam«.
Oxbow so si za vsak album vzeli obilo časa. V osemnajstih letih so jih uradno izdali osem, vendar to število zamolči album izdan skupaj z zasedbo White Tornado, mini albume, pesmi objavljene na kompilacijah, predvsem pa zamolči literarno in glasbeno udejstvovanje pevca in kitarista. Kitarist Nico Wenner je v petih letih, ki so minila od predzadnjega albuma An Evil Heat, igral in snemal z akustičnimi rokerji Swell, Eugene Robinson je napisal roman A Long Slow Screw, svoje spomine na pretepaške dni je preprosto naslovil Fight, skupaj pa sta po lani izdanem in ne ravno navdušujočem albumu redkih, prezrtih in dotlej neobjavljenih komadov Love That's Last začela nastopati kot akustičen duet, ki smo ga pred dobrim mesecom dni v živo lahko slišali tudi v Ljubljani.
Če je album An Evil Heat osupnil s svojo fizično, skoraj nasilno prisotnostjo, je niso zakrivila zgolj pevčeva besedila, ki so kot v zli in pornografski verziji baptističnega verskega obreda nadse zgrinjala greh in kazen, torej seks in vzdržnost obenem, pa tudi ne pevčeva vedno znova izkazovana možatost in moč, temveč predvsem neusmiljena teža in nevzdržna dramaturgija inštrumentalnega dela zasedbe, v katerega pa spada tudi Robinsonov glas. Že omenjeni kitarist Nico Wenner, basist Dan Adams in bobnar Greg Davis so se v isti sapi poigravali z akustičnim minimalizmom in nepredirnim hrupom, pri tem pa se je zdelo, da gre za nekakšno usmerjeno improvizacjo, ki se zelo natančno prilega cviljenju, hropenju, gromenju, sikom in krikom poblaznelega pevca.
Albumu The Narcotic Story je zvočno povsem drugačen, a vseeno prepoznavno njihov; je novo poglavje v zasedbini agnostični teologiji, ki se ukvarja predvsem z odsotnostjo vsakršne milosti in je temu primerno, kljub veliko spevnejši in po formalni plati bolj zaokroženi zvočni sliki, še vendo zelo moteča in za poslušanje celega albuma celo preveč utrujajoča. Nelagodje, ki ga v poslušalcu znajo prebuditi Oxbow tudi na zanje tako melodičnem in lahkotnem albumu, vsekakor govori v prid zasedbini sposobnosti, da ne glede na aranžmaje, ki so se v skoraj dveh desetljetjih ustvarjanja radikalno spreminjali, vedno znova z gotovim korakom stopa po svoji vijugavi poti… pa naj vodi v narkotičen pekel ali nebesa.
pripravila Tea Hvala
Komentarji
komentiraj >>