Včeraj sta preminula dva filmska velikana. Režiserja Ingmar Bergman in Michelangelo Antonioni.

Priklanjamo se jima tudi na Radiu Študent.

Včeraj je po devetinosemdesetih letih taktiziranega preigravanja šahovskih potez s Smrtjo, igro »mirno in nežno« predal Ingmar Bergman. Švedski genij je vtisnil neizbrisen pečat – ne samo sedmi umetnosti, ampak umetnosti nasploh; sprva kot pisatelj – s kopico dramskih del, scenarijev in novel, kasneje kot režiser – z radijskimi in gledališkimi igrami ter seveda s filmom.

A primarna Bergmanova fascinacija ostaja zavezana gledališču. Večja povezanost kolektiva, manjša prepuščenost tehnični opremi in kontinuirana rast uprizoritve skozi posamezne predstave so Bergmana pritegnili v odrske postavitve aktualnih dramatikov in neprestano obnavljanje klasikov tipa Strindberg, Ibsen, Shakespeare in celo Moliere. Skupno krepko čez 100 uprizoritev, ki so med drugim pripomogle k zasedbi položaja umetniškega vodje ter kasneje še direktorske funkcije.

Bergman filma ni smatral za duševno, ampak fizično naporen medij, ki ga dodatno težijo dolgovezne birokratske procedure. Teh pa ni želel oteževati s snemanji izven Švedske ali s spreminjanjem delovne ekipe, četudi se z domačo recenzentsko mašinerijo ni najbolje ujel. Njegovo »romantično« pojmovanje umetnosti brez povezave z aktualnim družbenim dogajanjem, ki je Švedsko prikazovalo v sencah odtujene osamljenosti, reflektivnemu umu ni bilo povšeči.
Navkljub komplikacijam se je k filmu vedno znova vračal, saj mu je predstavljal »čudovito sredstvo za komuniciranje s širokimi množicami ljudi« – pa naj jih osrečuje ali onesrečuje, le da jih emocionalno spodbode. Opominjal je na pomembnost upoštevanja procesa recepcije filma, ne da bi mu pri tem okrnil njegovo kompleksnost ali zapostavil lastno umetniško vest.

Bergmanovo magično osvetljevanje podob se od perečih problemov vsakdanjika preko variacij odnosov med spoloma v različnih življenjskih razdobjih stopnjuje do ontološke problematike v prepletu med sanjami, spominjanjem in resničnostjo. Transfer problematike se giblje v senci njegove osrednje tematske obsesije – človeške časnosti oziroma smrtnosti. Tematika, ki nehote vodi do razreševanja napetosti med antagonističnimi silami dobrega in zla, hudiča in boga, ter kaže sled stroge vzgojne roke luteranskega pastorja.

V 57-letni filmski karieri, ki se je začela leta 1964 s filmom Kriza, je poleg številnih nominacij in ostalih nagrad Bergman prejel tri oskarje za tujejezični film. Eden bolj priznanih filmov (če ne celo najbolj) so Divje jagode iz leta 1957 z nadrealističnimi podobami minljivosti v predsmrtnem spancu ostarelega profesorja. Kritiško dojemanje filma kot možnosti rešitve iz samote prek ljubezni je Bergman pokomentiral, da ljudje lahko kvečjemu v hipnem uvidu spregledajo svoj lasten položaj, ne morejo pa se spremeniti.

V naslednjem v vrsti pomembnejših filmov, v Sedmem pečatu, se je Bergman spopadal s strahom pred smrtjo. Tako kot Divje jagode je ta film nastal leta 1957, v času hladne vojne in v sebi nosi apokaliptično napoved.

Sam Bergman je med svoje največje dosežke prišteval Persono iz leta 1966 ter Krike in šepetanja, “v katerih je v popolni svobodi ustvarjanja segel do svojih mej”. Zlasti Persona z Bibi Andresson in Liv Ullmann je pritegnila veliko pozornosti z avtoreferencialnostjo in številnimi potujitvenimi efekti ob bliskoviti projekciji podob s klasičnim naborom psihoanalitičnih razlag, ki so bile ponekod cenzurirane. Glede odnosa med molčečo igralko in njeno brbljajočo bolniško sestro so se oglašale številne razprave, v katere se je vpletla tudi Susan Sontag. Odmev pa so pustile tudi v številnih delih velikega platna – Roberta Altmana, Woodyja Allena, Andreja Tarkovskega in celo Davida Lyncha.

Leta 1970 je na vprašanje o cilju pri ustvarjanju njegovih filmov povedal:



Sramežljiv in plah samouk, kot se je sam okarakteriziral, je zapustil poslednje filmsko prizorišče lastne življenjske zgodbe – otok Faro. Svojim naslednikom je poleg bogate filmografije zaupal še maksimo svojega ustvarjanja: »Vsak film boš delal tako, kot da je tvoj poslednji«.

Svoj poslednji kader pa je včeraj posnel še en mojster filma 20. stoletja - Michelangelo Antonioni. 94-letni italijanski modernistični filmski režiser je ustvaril nekaj filmov, ki so imeli izjemen vpliv na filmsko estetiko. Antonioni je v zgodnjem obdobju ustvarjanja pripadal italijanskemu neorealizmu. Zaslovel je s filmi Povečava, Avantura, Noč, Mrk in Točka Zabriskie.

Njegov opus obsega okoli dvajset filmov, katerih pogosta tematika je bila nekomunikativnost, življenjska bol in nemogoča bolezen. Med mnogimi priznanji je posegel tudi po najvišjih v filmskem svetu: zlatem levu, zlati palmi in oskarju.

Ker na žalost na medmrežju nismo uspeli najti kakršnegakoli posnetka intervjuja z njim, vam za konec pridajamo uvodno glasbo iz filma Avantura.

-KLIK-

Obema preminulima filmskoma velikanoma se priklanjata NikaL in JasminaJ.