Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 12. 8. ´07 ob 15.00; NICK DRAKE: Family Tree (Tsunami, 2007) (3607 bralcev)
Nedelja, 12. 8. 2007
goran



Nick Drake: Family Tree

33 let je že minilo od smrti angleškega avtorja, ki je za časa svojega življenja ostal skoraj popolnoma spregledan, danes pa ga kot velik vpliv navajajo številni glasbeniki in njegove skladbe odmevajo iz filmskih platen. Med letoma 1969-1972 je posnel tri studijske albume, od konca sedemdesetih pa vse do danes pa je izšla še kopica kompilacij na katerih so mesto našle tudi še neobjavljene skladbe. Zanimanje za njegovo glasbo je še posebej naraslo prav v novem tisočletju, bržkone zaradi pojava neo-folka in novi album ‘Family Tree’ je že tretja zbirka Nickovih skladb v zadnjih treh letih. Za razliko od prejšnjih dveh, se zbirka tokrat sestoji iz še neobjavljenih posnetkov, ki so sicer bili dosegljivi v bootlegih, vendar so tokrat zvočno precej prečiščeni. Gre za 28 posnetkov, ki so nastali še pred izidom Drakovega prvenca, v njih pa skozi predelave skladb kantavtorjev kot so Bob Dylan, Bert Jansch in Jackson C. Frank ter tradicionalnih napevov, lahko poiščemo vplive tega odličnega glasbenika. (v celoti!)
* Letošnjega novembra bo minilo 33 let od dneva, ko je zaradi prevelikega odmerka antidepresivov takrat 24-letni Nick mnogo prezgodaj končal svojo življensko pot. Ni pa svojega konca takrat vzela njegova kariera, saj skoraj ne mine leto brez ponatisa kakšnega od njegovih albumov ali pa nove zbirke v večini že prej objavljenih skladb. Ta praksa je danes pač postala stalnica in tako sta prav pred kratkim luč dneva ugledala tudi posthumna albuma dveh kantavtorjev, ki ju z Drakeom druži podobna usoda. Tako v primeru Jeffa Buckleya kot Eliotta Smitha gre za avtorja, ki sta živela in ustvarjala približno dvajset let po Drakeu in morda se tudi njima obeta, da bosta tisto pravo rekognicijo dočakala tam okoli leta 2030 ali še pozneje. Seveda pa je povsem možno, da bo tudi popularnost Nicka Drakea takrat še večja kot je danes, saj baza njegovih fenov narašča ves čas. Očitno se v njegovi glasbi pač najdejo tudi mlajše generacije, poleg tega pa ima veliko zaslug za to priljubljenost tudi razcvet neo-folkerjev v novem tisočletju, ki skoraj vsi po vrsti kot velik vpliv navajajo prav njegovo glasbo.

Ni pa bilo vedno tako. Za časa svojega življenja je Nick Drake namreč ostal skoraj popolnoma spregledan, kar naj bi bila posledica njegovega odpora do nastopanja v živo. Veljal je namreč za zelo plašnega človeka in raje kot pred občinstvom je svojo glasbo delal sam zase v domači kopalnici. Svoj prvenec ‘Five Leaves Left’ je posnel pri vsega dvajsetih letih, potem ko ga je ameriški producent Joe Boyd (ki je med drugim iz anonimnosti potegnil angleškega kantavtorja Johna Martyna ter zasedbo The Incredible String Trio) pripeljal pod okrilje odlične britanske založbe Island Records. Snemanje pa ni potekalo brez težav, saj je imel Drake kljub studijski neizkušenosti, precej drugačno vizijo kot Boyd in morda prav tu tiči eden od razlogov, da je Nickova glasba pri občinstvu naletela na gluha ušesa kljub temu, da je bil to zelo ugoden čas za folkovske glasbenike. V letu 1969 je tik pred dokončanjem študija na Cambridgeu odpotoval v London, kjer je želel na noge postaviti svojo glasbeno kariero. Posnel je krajši session pri Johnu Peelu, enemu redkih radijcev, ki je občasno namenil nekaj prostora Drakeovi glasbi, ter začel bolj pogosto nastopati, vendar pa občinstvo za njegove razmeroma težavne skladbe ni imelo posluha. To ga je pripeljalo do tega, da je koncertiranje skoraj v celoti opustil in v letu 1970 začel snemati svoj drugi album – ‘Bryter Layter’. Zaradi neuspešnega prvenca je tokrat poslušal nasvete Boyda in album sta skupaj postavila v formo, ki je bila bliže takratni pop estetiki. Kmalu po izidu albuma, se je Boyd vrnil v ZDA, to pa je, v kombinaciji s ponovno slabim odzivom publike, nestabilnega Nicka iz frustracije potisnilo v depresijo. Vedno težje se je bilo pogovarjati z njim in sčasoma se je povsem izoliral celo od prijateljev in družine, poleg tega pa je v tem obdobju močno eskalirala tudi njegova poraba opojnih zelišč. Kljub vsem težavam, pa je Drake v oktobru 1971 ob prisotnosti njegovega stalnega inženirja zvoka – Johna Wooda, posnel svoj zadnji album ‘Pink Moon’. Na albumu sta, z izjemo naslovne skladbe, za katero je dodatno nasnel zvok klavirja, v ospredju le Nickov vokal in kitara. Zdelo se mu je namreč, da je prejšnji album z bogatimi godalnimi in pihalnimi aranžmaji odvračal pozornost od tistega, kar je pravzaprav hotel povedati in tako je ‘Pink Moon’ postal Drakeov daleč najbolj oseben album, ki pa je bil ob izidu deležen še manjše pozornosti kot njegova predhodnika. Obupan nad nenaklonjenostjo publike se je Nick vrnil domov, kjer so se njegove psihične težave še stopnjevale, vseeno pa je v letu 1974 ponovno poiskal Wooda in Boyda, da bi začel snemati svoj četrti album, vendar pa je bil takrat že v tako slabem stanju, da z albumom ni bilo nič. Le nekaj mesecev pozneje je Drake vzel svoje zadnje slovo.

Nickova popularnost je začela rasti sredi osemdesetih let, ko sta ga za svoj velik vpliv navajala Robert Smith, frontman zasedbe The Cure, ter kitarist zasedbe R.E.M., Peter Buck. Do konca osemdesetih se je ta popularnost še okrepila, vendar je bila bolj kot glasba sama v ospredju njegova tragična zgodba. Več posluha je bila glasba deležna skozi devetdeseta, predvsem pa v novem tisočletju, ko so se nekatere njegove skladbe pojavljale celo na pop chartih. Ta na novo najdena popularnost pa je torej vzrok številnim novim zbirkam in ena takih je tudi ’Family Tree’, ki se od drugih albumov loči po tem, da so na njej mesto našle skladbe, ki prej še niso bile objavljene. Večji del njih je sicer krožil v obliki bootlegov, vendar pa je med njimi tudi nekaj prej še neslišanih posnetkov, ki jih je hranila Nickova starejša sestra Gabrielle. Prav Gabrielle je bila skupaj z Nickovim prijateljem in inženirjem zvoka Johnom Woodom tudi glavna pobudnica za objavo teh posnetkov. Seveda se pojavi vprašanje, ali bi se Nick s tem strinjal, vendar ta dvom precej ublaži dejstvo, da sta bila prav Gabrielle in John tista človeka, ki jima je pokojni pevec in kitarist najbolj zaupal. Gre namreč za zelo osebne posnetke, ki so nastali še preden je Drake posnel svoj prvi album, med njimi pa je precej neizdelanih skladb oziroma le idej, ki jih je bodisi opustil ali pa dodelane objavil na prvencu. Del od osemindvajsetih posnetkov, ki so nastali med letoma 1967 in 1969, je Nick posnel v mestecu Aix-En-Provence v južni Franciji, kjer je v letu 1967 preživel nekaj časa, večji del pa je nastal pri Drakeovih doma, v Tanworthu. Na slednjih se nekajkrat pojavita tudi Nickova sestra Gabrielle ter njegova mati, tudi sama pesnica, ki je nedvomno vplivala na sinov kreativni razvoj. Prav vplivi pa so še en pomemben aspekt albuma ‘Family Tree’. Skladbe so sicer po večini priredbe tradicionalnih folkovskih napevov, najdejo pa se tudi priredbe nekaterih najbolj samosvojih kantavtorjev, ki so zelo očitno vplivali na Nickovo glasbo. To so bili Bert Jansch, odlični škotski folk kitarist (pa tudi pisec besedil in pevec), ameriški glasbenik Jackson C. Frank, ki ga je tragični dogodek iz mladosti zaznamoval za vse življenje, ter kultna figura popularne glasbe zadnjega pol stoletja – Bob Dylan. V teh skladbah lahko slišimo, da je bil Nickov stil igranja kitare takrat še precej podoben nekaterim od teh glasbenikov in da je torej tisto, povsem njemu lastno govorico, razvil šele pozneje.

Album ‘Family Tree’ torej ponudi odličen vpogled v razvoj Nickovega pisanja pesmi in glasbe, ki ga bodo njegovi privrženci gotovo pograbili z obema rokama. Za tiste, ki njegove glasbe še ne poznajo, pa je gotovo bolj primeren njegov kultni album ‘Pink Moon’, ki pa bo poslušalca na koncu skoraj zagotovo spet pripeljal tudi do ploščka ‘Family Tree’. Žal Nicku ni bilo dano, da bi dočakal pozitiven odziv v času svojega življenja, zato pa njegova glasba še danes nagovarja in razveseljuje številne privržence, kar bomo spoznali tudi skozi naslednji izbor skladb;

1.Come In To The Garden
2.They're Leaving Me Behind
3.Poor Mum
4.Winter Is Gone
5.Strolling Down The Highway
6.Cocaine Blues
7.Been Smokin' Too Long
8.Tomorrow Is A Long Time
9.If You Leave Me
10.Here Come The Blues
11.Sketch 1
12.Blues Run The Game
13.My Baby's So Sweet
14.Milk And Honey
15.Bird Flew By
16.Rain
17.Strange Meetin II
18.Day Is Done
19.Way To Blue
20.Try To Remember





Komentarji
komentiraj >>