Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Petek, 24. 8. ´07 ob 19.00 (ponovitev 31. 8. ´07 ob 10.00) OH NO: Dr. No´s Oxperiment (Stones Throw, 2007) (3505 bralcev)
Petek, 24. 8. 2007
Borja



Oh No: Dr. No's Oxperiment

Oh No, s pravim imenom Michael Jackson (hehe) je mlajši brat znanega kalifornijskega producenta, hiperproduktivneža Madliba in tudi on tako rekoč ekskluzivno sodeluje s kalifornijsko indie založbo Stones Throw. Svoje prve glasbene lekcije je seveda dobil doma. Njegov oče, Otis Jackson, je namreč starošolski soul pevec, njegov stric, Jon Faddis, pa priznani trobentač in tako je mali Oh No doma stalno poslušal jam sessione. Ampak še pomembneje, njegov brat je Otis Jackson Junior, torej Madlib, in ni čudno, da je mali Michael začel delati beate na bratovi opremi že pri enajstih letih. Ko Madliba ni bilo doma, se je splazil v njegovo sobo in se namesto z igricami igral z njegovim semplerjem SP 1200. Čeprav je Oh No tako MC kot tudi producent, pa se zadnje čase bolj posveča sestavljanju beatov, poleg samostojnih projektov je delal tudi podlage za številne hiphoperske izvajalce, kot so Wildchild, Medaphoar, LMNO in Murs. Izdal je že kup singlov in dva albuma (prvenec The Disrupt iz leta 2004 in Exodus into Unheard Rhytms) , pravkar pa smo dobili še tretjega, ki je tako kot prejšnji (na njem je semplal izključno delo Galta MacDermota) tematsko sklenjen. (v celoti!)
* Oh No, s pravim imenom Michael Jackson (hehe), je mlajši brat znanega kalifornijskega producenta, hiperproduktivneža Madliba, in tudi on tako rekoč ekskluzivno sodeluje s kalifornijsko indie založbo Stones Throw. Svoje prve glasbene lekcije je seveda dobil doma. Njegov oče, Otis Jackson, je namreč starošolski soul pevec, njegov stric, Jon Faddis, pa priznani trobentač, zato je mali Oh No doma stalno poslušal jam sessione. Ampak še pomembneje, njegov brat je Otis Jackson Junior, torej Madlib, in ni čudno, da je mali Michael že pri enajstih letih začel delati beate na bratovi opremi. Ko Madliba ni bilo doma, se je splazil v njegovo sobo in se namesto z igricami igral z njegovim semplerjem SP 1200. Čeprav je Oh No tako MC kot tudi producent, pa se zadnje čase bolj posveča sestavljanju beatov, poleg samostojnih projektov je delal tudi podlage za številne hiphoperske izvajalce, kot so Wildchild, Medaphoar, LMNO in Murs. Izdal je že kup singlov in dva albuma (prvenec The Disrupt iz leta 2004 in Exodus into Unheard Rhytms) , pravkar pa smo dobili še tretjega, ki je, tako kot prejšnji (na njem je semplal izključno delo Galta MacDermota), tematsko sklenjen.

Album Dr. No's Oxperiment nadaljuje serijo instrumentalnih »beat« albumov založbe Stones Throw. V zadnjem letu so namreč že izdali dve podobni plošči, sijajno Donuts pokojnega Jaya Dille in Beat Konducta že omenjenega Madliba. Vsi trije izdelki so kompilacije okoli tridesetih surovih in kratkih komadov, pri Oh No-ju nobeden ne presega dveh minut. Produkcijsko gledano je album lepljenka semplanih bobnov, basovskih linij in najpomembneje, nekonvencionalnih semplov.
Že pred leti so se v hiphopu oblikovale nove smernice praks kopánja za ploščami (digganja). Ker sta ameriški soul in funk že dodobra izropani zvrsti, so se didžeji pri iskanju svežih semplov lotili bolj »eksotičnega« materiala iz Vzhodne Evrope in Azije, neredko psihadeličnega rocka in rock funka. Tako Madliba kot Oh No-ja lahko uvrstimo med pripadnike (in pogojno tudi pionirje) tega trenda. Slednji je za svoj novi album uporabil izključno »neameriške« semple bolj ali manj obskurnih plošč iz Italije, Libanona, Grčije, Turčije ... Hec pa je, da materiala ni nabral sam, ampak mu ga je posredoval Egon, številka dve (takoj za Peanut Butterjem Wolfom) v založbi. Egon se sicer ne izpostavlja preveč, vseeno pa je vse bolj jasno, da je v resnici prav on motor te, dandanes že kultne, inštitucije. In Egon je zelo resen zbiralec vinila, torej crate digger. Za ploščami je kopal tako rekoč že po celem svetu. Po eni od takih ekskurzij je Oh No-ju zapekel miks CD razne psihadelije in Oh No mu je čez dva tedna prinesel nazaj okoli štirideset beatov, ki so bili tako zanimivi, da so se odločili iz te osnove narediti cel album, torej Dr. No's Oxperiment.

Oh No je psihadelične, funkerske in celo etno zvoke zaranžiral v kompaktne, umazane in precej kratke kompozicije. Na arabske vokale, kitare turškega funk rocka in škripajoča godala je nalepil bas noge, snere in clape. Vendar pazi: ukradene vzorce je tudi obračal, rezal in kombiniral tako, da so nekateri že neprepoznavni. Uspelo se mu je izogniti glasbenim klišejem, ki smo jim zadnje čase priča pri raznih (hip)pop izvajalcih, ki – na primer – semplajo glasbo Bollywood filmov. Kljub temu da album ni zmiksan, pa je poslušanje posameznih posnetkov skoraj nesmiselno. Kot celota deluje hkrati tekoče in surovo, kljub obsežni paleti zvokov imajo komadi skupno prepoznavnost, udarnost. In to ne zaradi homogenosti izvornega materiala, ker bi bil ta le težko bolj raznoličen, ampak zaradi Oh No-jeve produkcijske tehnike in spretnosti. Album se začne pompozno, z orientalskimi vokali, rockerskimi kitarami in težkim beatom. Zadeva se umiri šele pri petem komadu. Še en vrhuncev plate pa je melodični dvanajsti kos z naslovom 'Cosmos', kjer se linije razrezanih semplov ujamejo zares posrečeno. Kmalu sledi še 'Emergency', ena redkih podlag, pri kateri pomisliš, da bi ga čez lahko hudo odrapal recimo kak Edo Majkaa.

Hiphop je bil že pred dvajsetimi leti hvaležna tema postmodernističnega diskurza. In še zmeraj nas ne pusti na cedilu. Primer: kalifornijski producent je po nekakšnem naključnem kanalu (brez posebnega znanja, izobraževanja) dobil v roke kulturne proizvode Mediterana in Azije, jih iztrgal iz konteksta ter jih reinterpretiral. In to z ignorantsko spretnostjo, ki ji ne moremo ničesar oporekati. Sedaj lahko z gotovostjo rečemo, da je Oh No dober MC, a še boljši producent.

Nasičena učna ura lepljenja glasbenih fragmentov in ena boljših beat plat letos.

pripravil Borja Močnik



Komentarji
komentiraj >>