Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Petek, 31. 8. ´07 ob 19.0 (ponovitev 7. 9. ´07 ob 10.00) PHAROAHE MONCH: Desire (SRC, 2007) (3499 bralcev)
Petek, 31. 8. 2007
jizah



Pharoahe Monch: Desire

Ljubljenec poznavalske hiphoperske scene, ki se po mnogih detajlih loči od mnogih drugih raperjev je prav gotovo tudi raper Pharoahe Monch. Pot je ta v Queensu rojeni mc začel pri izjemnem newyorškem dvojcu Organized Konfusion skupaj s Princo Po-jem, leta 1999 pa je izdal svojo do pred kratkim edino solo ploščo "Internal Affairs". Po poskusih Eminema, da bi ga zvabil k svoji založbi "Shady Records" ter dokončno zatonu nekoč ugledne založbe Rawkus (ki je izdala tudi njegov solo prvenec) pa je Pharoahe Monch pristal pod okriljem založbe SRC, ki jo je na noge postavil šef nekoč izjemno uspešne založbe Loud Records, Steve Rifkind. Pharoahe Monchu je prepustil velik svobode tako pri izbiri gostov (kot recimo Erykah Badu), kot producentov (kot recimo Alchemist). Kaj se je iz tega sodelovanja izcimilo pa boste izvedeli v Tolpi bumov. (v celoti!)
* Vzponi in padci oz. bolje rečeno pojavljanja in izginjanja raperja iz Southside Queensa, Pharoahe Moncha, so vsekakor zanimiv pojav. Raper, ki predvsem znotraj poznavalskega trdnega jedra hiphopa predstavlja eno večjih in pomembnejših imen hiphopa, je svojo pot pričel v izjemnem dvojcu Organized Konfusion, pri katerem mu je družbo delal raper Prince Po. Po treh izdanih ploščah je duet razpadel, Pharoahe Monch pa se je pridružil takrat zelo navdahnjeni, na zlati eri hiphopa inspirirani založbi »Rawkus«. Le-ta je poleg njega med svoje joške sprejela novega otroka, pridruženega ekipi zbrani okrog imen, kot so Mos Def, Talib Kweli, Kool G. Rap in drugi. Pharoahe Monch je tam leta 1999 izdal dobro sprejet album »Internal Affairs«, na katerem se je znašel tudi ultimativni raperski hitič »Simon Says«, še vedno največji hit njegove solo kariere. Po bridkem koncu založbe »Rawkus«, ki jo je pod svoje okrilje sprva vzela tvrdka Geffen pa je Pharoahe Monch dobil Eminemovo ponudbo o prestopu k njegovi »Shady Records«. Kljub ne ravno rožnatemu finančnemu stanju je bila zavrnitev pričakovana, veliko večje presenečenje pa je bil kasnejši podpis z založbo »SRC«. SRC je založba v rokah nekdanjega glavnega lastnika in šefa fascinantne raperske založbe »Loud«, Steva Rifkinda, pri kateri je izšla tudi kultna prva plošča Wu-Tang Clanov pa tudi albumi Raekwona, Mobb Deepov, Cella Dwellas, Sadat Xa, Alkaholiksov, Big Puna in drugih. Da sta se na poti iz pozabe skupaj vrnila dva tako pomembna igralca raperske scene, pa je nedvomno povečalo zanimanje za prvi album Pharoahe Moncha po osmih letih, skupaj pa že njegovega drugega albuma »Desire«, ki je luč sveta ugledal konec pomladi letošnjega leta.

Stilsko album nadaljuje zgodbo končano na albumu »Internal Affairs«, saj preko svojega značilnega flowa in interpretacije razpreda o zelo različnih temah, ki pa niso najstniško poceni, ampak ciljajo na malce starejše, angažirano rapersko poslušalstvo. Mešanica eksistencialističnih vprašanj se vklaplja v paranoičen svet zadnjih nekaj let njegovega življenja, ko je zaradi problemov z založbo »Rawkus« hočeš nočeš moral čakati z izdajo albuma, ki ga naposled ni dočakal vse do letošnjega leta. Vsa ta leta čakanja na dokončni propad in ugasnitev založbe Rawkus ter nekajkrat napovedan skorajšnji izid albuma so ga pripeljali celo tako daleč, da se je znašel v precejšnji finančni stiski in je v vmesnem obdobju celo skrivno napisal oz. »ghostwrital« nekaj besedil na plošči raperskega »playerja« številka ena P. Diddyja za njegovo bojda poslednjo ploščo »Press Play«. Seveda, česar Diddy ne zna, bolje od njega naredijo drugi pa še zajeten kupček denarja jim pade v žep, Puffy pa z besedili Pharoahe Moncha zveni milo rečeno smešno, saj vsak raperski poslušalec nemudoma opazi, da gre za besedilo slednjega. Besedilno se spopada z napakami ameriške administracije, vojno v Iranu, orkanom Katrina in njegovih posledic, govori o problemih glasbene industrije, ki jih je na lastni koži občutil v zadnjih letih, pa tudi o splošni politični in izvajalski odgovornosti, o življenju, ljubezni ter skrbi za hiphop kulturo. Angažirano torej razpravlja o stvareh značilnih za podzemni rap s konca devetdesetih, nekajkrat zapakiranih v »storytelling«. Vse skupaj začini z zanj značilnimi metaforami, besednimi igrami ter »punchline-i«, ki jih vodi skozi konceptualen izdelek vpet v kompleksno celoto. Živahno, karizmatično, zgovorno, jasno ter besno podajanje rim v njegovem spretnem jezičnem besedičenju se zliva s čutom za socialno pravičnost ter besedili, ki ponujajo aktualne tematike. Te so spisane zavedno in pametno ter ustrezno začinjene z dodatki. Z vokalom in flowom nas dejansko očara, saj je besedila sposoben spisati tako, da si ga poslušalec lahko predstavlja in lahko nekatere stvari prenese celo v vsakdanje življenje. Veliko prostora pa pušča tudi produkciji, saj ni več tako ihteč, kot je bil pred leti, beatom pa pusti prostor za dihanje, s čimer nekatere malenkosti bolj pridejo do izraza.

Produkcijsko je album zasnovan zelo sodobno. Podlage so poleg njega samega delali še vse bolj cenjeni in vidni Black Milk, uveljavljeni Alchemist, bolj komercialno nastrojeni Mr. Porter in drugi, značilnost skoraj vseh pa je, da so se dobro prilagodili odličnim vokalnim sposobnostim glavnega govorca, zapakiranega v konceptualni hiphop. Med drugim na albumu slišimo tudi sample funkerjev Tower Of Power ter zanimivo priredbo Public Enemyjev »Welcome To The Terrordome« in kopico odličnih črnskih vokalistov, kot sta recimo Dwele in Erykah Badu.

V kolikor je šlo pri njegovem solističnem prvencu »Internal Affairs« za kultno podtalno ploščo, pri kateri je njen umik s polic, ki so zahtevali japonski avtorji »Godzille«, saj se je vzorec njihove skladbe znašel v njegovi najbolj uspešni kompoziciji »Simon Says«, dodal le še piko na i h kultu in nedosegljivosti albuma, je tokrat raper iz Queensa od takega uspeha oddaljen precej daleč, predvsem zaradi manjka vsaj enega velikega hita. Tokrat poizkuša biti veliko bolj raznolik, tako tekstualno kot produkcijsko, nekajkrat vmes celo poje, ni pa več toliko zanj značilnega umazanega flowa, temveč se zdi, da je sedaj veliko bolj umirjen in artikuliran, sploh pri nekaterih malce bolj avtobiografskih besedilih.

pripravil Jizah



Komentarji
komentiraj >>