Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sobota, 8. 9. ´07 ob 19.00 (ponovitev 15. 9. ´07 ob 10.00) D’ARCANGELO: Eksel (Rephlex, 2007) (3297 bralcev)
Sobota, 8. 9. 2007
goran



D’Arcangelo: Eksel

Italijanski bratski dvojec D’Arcangelo, se po petih letih vrača z novim, tretjim dolgometražcem, z njim pa ostajata v estetiki, ki sta jo postavila sredi devetdesetih let minulega stoletja. Pravzaprav, bi vsakdo, ki se je imel z njuno glasbo priložnost srečati v preteklosti, novi album označil z besedo »pričakovano«. Fabrizio in Marco namreč nista nikoli preveč aktivno iskala novih izraznih možnosti in tako ponovno ostajata v preverejni IDM formi iz minulega desetletja, ko sta skupaj z drugimi Rephlexovci, postavila temeljno formo temu mlademu elektronskemu izrazu. Med tem, ko se velik del sodobnih elektronskih producentov ukvarja z eksperimentom, D’Arcangelo postavljata vmesni člen med elektronsko glasbo in novovalovskimi praksami (predvsem synth-popom). To ju postavlja ob bok nekaterih njunih sonarodnjakov, s katerimi tvorijo to zelo prepoznavno italijansko različico IDM-a. (v celoti!)
* Italijansko glasbeno sceno gledano v celoti vedno odlikuje neka precej prepoznavna lastna estetika. Pa naj si bodo to godbe v polju popa, rocka, jazza ali pa v eksperiment zazrtih praks. In podobno velja tudi za producente tako imenovane »inteligentne plesne glasbe«. Ni sicer moč usmeriti prsta na tisti en element, ki jih dela samosvoje, pa vendar na tak ali drugačen način vsi dajejo vedeti, da prihajajo z Apeninskega polotoka. Tako se je v tem prostoru v zadnjih petnajstih letih izoblikovala razmeroma močna scena, ki vsako leto ponudi večje število takšnih in drugačnih festivalov elektronske glasbe. In ti običajno beležijo tudi velik obisk. Neverjetno popularen je denimo Richard D. James alias Aphex Twin, ki pri naših zahodnih sosedih zabeleži približno en koncert letno in takrat se tam lahko zbere tudi tja do 10.000 privržencev elektronskih zvokov.

Pohvalno je, da so velike podpore s strani domačega občinstva deležni predvsem italijanski producenti. Tako ni nič nenavadnega, če ti naključno izbrani obiskovalec festivala (na katerem gostijo tudi številne zvezdnike svetovenga formata), na vprašanje, koga on najbolj željno pričakuje na odru, odvrne kaj v slogu; »sempre Lory D!!«. In ob Lory D-ju so tu še Leo Anibaldi, Marco Passarani, Bochum Welt ter seveda bratski dvojec D’Arcangelo. Poleg tega, da so vsi Italijani, jim je skupno tudi to, da so z izjemo Passaranija v preteklosti vsi že izdali plošče pri Aphex Twinovem Rephlex Records, kjer tovrstno plesno glasbo še posebej cenijo.

Fabrizio in Marco D’Arcangelo sintetizatorje zaženeta v prvi polovici devetdesetih let, nekje v času ko je IDM (vsaj v tej sodobni formi) pravzaprav delal šele svoje prve korake. Prvo malo ploščo objavita v letu 1992, že z naslednjo v letu 1994 prestopita k založbi Rephlex, kjer ostajata vse do danes. Svoj dolgometražni prvenec ’Shipwreck’ povijeta šele v letu 1999, a se ta njuna zadržanost pri objavljanju novega materiala pokaže v drugačni luči, če vemo, da ta album še danes velja za enega boljših v že tako odličnem Rephlexovem katalogu. Svoj drugi album ’Broken Toy’s Corner’ objavita v letu 2002, s katerim sicer ostaneta v klasičnih »braindance« okvirih, vendar pa jim ti očitno ponujajo več kot dovolj manevrskega prostora, saj izdelek mnogi ponovno uvrstijo v vrh tovrstne produkcije.

Zgodbo sedaj ponavljata z novim albumom ’Eksel’. Tudi z njim namreč ostajata v preverjenem okolju najbolj puristične IDM-forme. Ogrodje skladbam postavljata z značilnimi ukrivljenimi, nepravilnimi ritmičnimi strukturami, ta skelet pa prepletata z atmosferičnimi bodisi analognimi bodisi digitalnimi melodijami. Zdi se, da sta D’Arcangelo ostala nekje tam, kamor sta se namenila (a sta se potem nekje na poti izgubila) Boards Of Canada po ploščku ‘Music Has The Right To Children’. Vendar ta tradicionalnost, ki jo gojita D’Arcangelo, sploh ne moti. Prej nasprotno. Potrjujeta pač le, da reklo »langsam und sicher« ni iz trte izvito. Bržkone prav ta njuna brezčasnost zakrije tudi dejstvo, da je album ’Eksel’ pravzaprav nekakšna zbirka nekaterih njunih prej še neobjavljenih skladb. V teh se dotakneta cele vrste žanrov (od techna, ambientalne glasbe, do elektra in bolj abstraktnih praks), a se ta prečenja običajno zgodijo na zelo subtilni ravni in tako ob površnem zaužitju (ki sicer že samo po sebi ponuja prijetno poslušanje), poslušalcu hitro zbeži pozornost od prefinjenega občutka za detajle, s katerim se odlikuje bratski dvojec. Prav obvladovanje slednjih je presežek, ki plošček naredi zanimiv tako za neobvezno, kulisno poslušanje, kot tudi za naslajanje ob vseh duhovitih in skrbno premišljenih »hakelcih«.

Za dvojec D’Arcangelo se tako na prvi posluh zdi, da sta (ob še nekaterih sonarodnjakih) morda najpočasnejša producenta med pionirji sodobnega IDM-a. In v nekem trenutku so ju v resnici prehitevali iz vseh smeri, a sama se ob tem divjanju nista prav nič vznemirjala. Sedaj, ko se zdi, da je večinskemu delu sodobne elektronske produkcije pošla sapa, pa sama lepo v svojem tempu že dohajata in celo prehitevata nekatere šprinterje.

pripravil Goran Kompoš


Komentarji
komentiraj >>