Še od festivalskih hlapov razgreta Stara elektrarna je včeraj, 3. septembra, že postregla z novo premiero, ki ji bosta sledili še dve ponovitvi. Glasbeno-vizualna predstava Razkrito, avtorski projekt glasbenika Milka Lazarja in vizualne umetnice Jasne Hribernik, je rezultat uspešnega spoja človeške nadarjenosti in sodobne tehnologije. Dogodek, ki ponuja preplet vrhunskega izvajanja klavirske glasbe in sočasnih video projekcij, je za naš prostor vsekakor posebna poslastica. Je čisti užitek za ušesa, oči in tisto vmes.

Oba izvajalca glasbe, Milko Lazar in Bojan Gorišek, veljata za najbolj uspešen klavirski tandem pri nas. Prvi skupni koncert sta odigrala leta 2004, leto kasneje pa uradno ustanovila svoj »klavirski duo«. Pianista, za svoje uspehe zapečatena tudi z nagrado Prešernovega sklada, z mojstrskimi izvedbami ne navdušujeta samo domačega občinstva, saj sta s svojimi nastopi osvojila že kar nekaj evropskih mest, koncertirala pa sta tudi v ZDA. Njuna melodična ubranost in medsebojna dopolnjevanja ju združujejo v dovršeno usklajenost, ki je prepletena do te mere, da se ju skorajda ne more več ločiti. Kot da ne bi šlo več za igranje štirih rok, temveč dvajsetih prstov.

V Razkritem glasba, kljub vizualnim dodatkom, vsekakor ostaja prvenstveni impulz doživljanja, obenem pa tudi pogojuje minimalistično scensko postavitev. Dva nasproti si stoječa klavirja sta ves čas utopljena v mraku, konkretno osvetljene so le njune tipke in uigrani prsti na njih. Prodorni zvoki tako prihajajo iz privlačne in skrivnostne temačnosti, s tem pa samo še bolj zasnujejo čvrste linije poslušalčeve osebne izkušnje. Tudi obliki platen, ki srkata projekcije, sta preprosto zastavljeni in zato nikakor ne krnita pozornosti, ki jo privablja zvok.

Vizualizacija je v prostoru razgibano razdeljena. Prva projekcija, postavljena malo nad tlemi, je ostrih robov in v njeni valoviti obliki se prikazujejo simultani posnetki obeh glasbenikov. Video, ki je razdeljen na štiri kadre, v vzajemnem ritmu glasbe drsajoče potuje od enega pianista k drugemu. Blago polzenje posnetkov deluje pomirjujoče, a še zdaleč ne ponikne v monotonost. Druga projekcija, krožne oblike, pa je postavljena nad oder in se aktivira šele v drugi polovici. Njena vsebina je zasnovana simbolično, saj s ponavljajočimi ultrazvočnimi posnetki trzajočega srca, vsekakor uspe v gledalca za kar nekaj časa vsaditi neopredeljivo občutenje pulziranja lastnih žil.

Relativno tradicionalna klavirska izvedba pa se proti koncu prevesi v umetelen glasbeni eksperiment, ki se v celoti realizira pred našimi očmi. Milko Lazar se s pomočjo malenkostnih pripomočkov na različne načine poigra s svojim klavirjem ter s tem privabi nepoznane in »popačene« zvene. Vsak zvok previdno posname, ga osnovno programira, doda k predhodnim in s tem nadgrajuje plasti ravnokar ustvarjenih zvočnih efektov. Izreden ustvarjalčev posluh neobičajne zvočne nianse vkomponira v samostojno in povsem poslušno skladbo. Nevpadljivi odhodi obeh glasbenikov s prizorišča pa nas neopazno pospremijo v popolnoma novo dimenzijo glasbene estetike, ki pusti bridek in razmisleka vreden moment.

Še čisto sveža in tehnološko shranjena kompozicija z možnostjo neskončnega ponavljanja oder zapolni z grenko predmetno nepristnostjo, saj se eksperimentalni produkt – ne glede na to, kako osupljiv je – v temelju niti približno ne more postaviti ob bok predhodni izkušnji neposrednega izvajanja. Notranja refleksivnost se zaradi premestitve vira glasbe začne krhati in prikazana opica na platnu, ki si vztrajno zatiska ušesa, samo še potrjuje omenjeno neslanost.

Muzikalna intenzivnost celotnega projekta vznikne s prvo udarjeno inštrumentalno tipko in se neomajno obdrži vse do ključnega »elektronskega izklopa«. Dobro uro trajajoča predstava se po razvajajočem in izvrsten klavirsko-vizualnem koncertu vsebinsko prevesi v lucidno kritiko tehnološke nadvlade. A vendarle ji to uspe s pomočjo dvojnih meril, saj tako suverena, specifična in argumentirana realizacija tega sklepnega mnenja brez prisotnosti tehnoloških naprav pač ne bi bila mogoča.

Ob razkrivanju je nepremično obsedela Zala Dobovšek.