Sreda, 5. 9. 2007
Skabina
Najprej so bili The Pogues in potem dolgo dolgo nič. Vsaj tako se je zdelo. Vendar v resnici ni bilo čisto tako. Na mnogih koncih so njihovi somišljeniki ubrali podobno ali enako pot. Na žalost pa so, kdo ve zakaj, potrebovali veliko časa, da so postali znani širšim množicam. Šele z enormno slavo, ki so jo dosegli Dropkick Murphys in Flogging Molly, je širši svet izvedel tudi za bende kot so The Tossers, čeprav so le ti obstajali že dolgo pred njimi, ter ohranjali in razvijali izročilo keltskega punka. Vztrajanje se je izplačalo in danes se lahko pohvalijo petim albumom - zbirko prave keltske radoživosti in otožnosti ob enem. (v celoti!)
* V začetku so bili The Pogues in potem dolgo dolgo nič. Vsaj tako se je zdelo, čeprav v resnici ni bilo čisto tako. Toda le Poguesom je uspelo žanr, ki ga imenujemo keltski punk, paddybeat, celt core ali jig punk, postaviti na vidnejše in slišnejše mesto javnosti. Toda na žalost Poguesi niso samevali samo na svojem prestolu, temveč je bilo prilično prazno tudi kraljestvo pod njimi. Kot da bi semena, ki so jih zasadili, ne mogla pognati v senci njihove slave, se je to spremenilo z njihovim zatonom in razpadom v začetku devetdesetih. Predvsem v škotsko-irskih diasporah v Združenih državah Amerike so se začeli razvijati zametki danes bogate scene, kateri kraljujejo bostonski Dropkick Murphys – najbolj zaslužni za njen razcvet, losangeleski Flogging Molly in povratniški očetje The Pogues. Toda že dolgo preden so Dropkick Murphys ali Flogging Molly sploh začeli, so bili The Tossers dodobra usidrani na domači čikaški sceni.
The Tossers so nastali leta devetdeset, ko so bili člani še na kolidžu. V začetnih letih so se trudili svojo muziko predstaviti čim širše po domovini, vendar pa sta jim neizkušenost in obupen menedžment bolj slabo pomagala pri tem. Po nekem obupnem koncertu v New Yorku pa so jih v roke menda vzeli trije člani Goo Goo Dolls in jim razložili nekaj stvari o glasbenem biznisu. Od takrat so se stvari precej izboljšale. Zamenjali so menedžerja in turneje so postale veliko bolj organizirane. Bolj uveljavljeni bendi, s katerimi so nastopali – Mighty Mighty Bosstonse, Flogging Molly, Dropkick Murphys, Murphy's Law, Streetlight Manifesto in številni drugi, so na koncerte pritegnili veliko večjo publiko, kot so jo imeli do tedaj, kar jim je seveda pomagalo do večje razpoznavnosti – s to pa je prišla tudi večja založba. Po petih albumih – trije so bili izdani pri Thick records, so The Tossers pristali na neodvisni velikanki Victory records, za katero so leta 2005 izdali The Valley of the shadow of death in letos Agony.
Albumi, ki jih izdajajo The Tossers, ponavadi nosijo precej mračna imena razen prvih dveh, ki sta bolj izkazovala irsko radoživost oziroma ljubezen do opojnih pijač – The Pint of no return in We'll never be sober again. Toda naslovi niso nek pokazatelj vsega, kar se za njimi skriva, kot je recimo pri kakšnih drugih žanrih, kjer mračen naslov skriva tudi popolnoma mračno plato ali pa obratno. Pri Tossers in tudi domala vseh ostalih irskih bendih ni tako. Albumi so ponavadi zbirke radoživosti in otožnosti – tako zelo značilne za ljudsvo, ki je preživelo težka obdobja hude lakote v sedemnajstem in osemnajstem stoletju, odseljevanje po svetu in težko delavsko življenje, kar pa so zmerom znali prestati z njim značilnim optimizmom, neredko tudi ob pomoči pijače, predvsem seveda Guinnesa ali kakšnega irskega viskija. Najbrž moraš biti Irec, da lahko do potankosti in ne da bi jim delal škodo, razumeš in analiziraš tole dvojnost, ki se kar naprej prepleta, toda kot zainteresirana opazovalka bi rekla, da je to nekaj, kar je irskemu ljudsvu vrojenega že od nekdaj in ni samo posledica alkoholne omame.
Ta dvojnost – dualizem otožnosti in veseljaštva – spremlja Agony od prvega do zadnjega komada. Če The Tossers opevajo mračne pasti življenja, je glasba tista, ki omili tragedijo s svojo veselo poskočnostjo. In naj je še tako vesela, zmeraj je v njej čutiti nekaj melanholičnega in žalostnega. Kajti v vsakem popitem kozarcu je vedno nekaj žalosti, alkohol pa je pomemben del irske lirike. Tako kot drugi tudi The Tossers namreč odkrivajo veliko nesrečnih zgodb in težko je take stvari prebroditi brez pomoči. Takšen je pač svet, psihiatri pa imajo o tem napisanih dovolj kilometrov knjig in bi vedeli seveda povedati marsikaj učenega o vsej stvari, toda moj namen tukaj ni moralizirati ali pitje poveličevati. Moj namen je predstaviti album, ki sicer ne odkriva nobenega novega planeta, pač pa zvesto sledi smernicam, ki so jih v osemdesetih začrtali danes že večkrat omenjeni The Pogues. Fuzija irskega folka, ki ga zastopajo violina, svinčena piščal in banjo ter punk pogona bobnov, kitare in basa, je že star, vendar odličen recept, če ga le znaš dobro zamešati. The Tossers so uspeli. Po sedemnajstih letih obstoja se sedaj predstavljajo z do sedaj najboljšim albumom, ob katerem bi tudi takšen abstinent, kot sem jaz, z užitkom spil pinto guinessa v kakšnem slovenskem irish pubu, če bi le ti znali vrteti pravo irsko muziko, ne pa slovenskih komercialnih postaj.
Upam, da vas nisem prestrašila in odvrnila od poslušanja, ko sem rekla, da Agony skriva veliko nesrečnih –zgodb. Ni panike, da bi vas album zamoril. Noben dober irsko zveneči album nima takega efekta. Agony pa je take vrste album.
pripravila sKabina
Komentarji
komentiraj >>