Petek, 7. 9. 2007
jizah
Latinoameriški raperji niso ne ravno pogost, pa tudi ravno redek pojav ne. Stara generacija izrasla in vzgojena na krilih odličnih Beatnutsov, Big Puna, Fat Joa na eni ter Cypress Hillov in ostalih zahodnoobalnih raperjev na drugi so tlakovali pot mnogim drugim, danes predvsem v podzemlju opaznim mc-jem. Za pop glasbenike je latinska kri velika prednost, za raperje pa bi kaj takega težko trdili. Immortal Technique (tudi gost na albumu) je globoko zazrt v rapersko podtalje in mnogi v latino raperju vidijo vsaj tako tržno nišo, kot so jo nekateri iskali v iskanju belega raperja. In glej ga zlomka Joell Ortiz je tisti, ki naj bi z malo več karizme in še česa kmalu sedel na piedestalu latino raperskega ustvarjanja, če že zaradi drugega ne pa zaradi podpisa z Drejevo založbo "Aftermath", pri kateri naj bi mu kompleten album sproduciral sam Dr. Dre. A na ta album bo potrebno še malce počakati, pred tem pa nas je hotel Joell Ortiz zrajcati z nekakšno samoizdajo, ki pa je vendarle izšla preko (pri raperjih v zadnjem času izjemno priljubljene) založbe Koch. (v celoti!)
* Hiphop, ustvarjen s strani latinskih raperjev oz. raperskih producentov v osnovi sega že globoko v predzgodovino hiphoperskega ustvarjanja. V osemdesetih sta bili najbolj vidni kreativni sili izvirajoči iz latinskih priseljencev v ameriških getih Prince Markie Dee, član rap-pop kolektiva Fat Boys, in Wise, beatboxer zasedbe Stetsasonic. Konec osemdesetih in devetdesetih pa so ameriški latino raperji počasi začeli postajati del raperskega vsakdana. Na zahodni strani so tako za razvoj latino hiphopa najbolj zaslužni člani legendarne zasedbe Cypress Hill, s signifikantnima vokaloma B-Reala ter Sean Doga, med vidnimi imeni pa nikakor ne gre prezreti izvajalcev, izhajajoče iz široke palete Cypress Hill projektov, kot so recimo Delinquent Habits, Funkdoobiest ali Psycho Realm. Zahod je ponudil tudi svojstvenega Kid Frosta ter Mellow Man Aca, medtem ko je New York odgovoril s tako odličnimi imeni, kot so produkcijsko-vokalni Beatnuts, že dolgo pokojni Big Pun, drugi težkokategornik Fat Joe, izjemni Dres iz zasedbe Black Sheep, Kurious in drugi. Ko k temu spisku dodamo še nekatera novejša, večinoma v undergroundu delujoča imena latino rapa, kot so Immortal Technique, Celph Titled, Juelz Santana, Cuban Link, Termanology, Breeze Evahflowin, DJ Tony Touch, pa tudi Chino Xl, raperka Hurricane G ali celo ekstatična živa latino-rap mešanica, zbrana v zasedbi Ozomatli, ugotovimo, da je latinska raperska scena še kako dejavna. Kljub vsem naštetim imenom pa umanjka vsaj en resnično velik raperski izvajalec, ki bi poleg naklonjenosti bolj podzemnega občinstva zajel tudi velikansko množico mainstream poslušalstva. Raperja latinskega porekla, ki bi bil poleg sposobnosti še lep in bi za njim stala kreativna četica ljudi od producentov do managementa, pa v vsej zgodovini hiphopa še ni bilo in ostaja tržna niša, saj velja latinska populacija ljudi znotraj in izven ZDA za zvesto publiko, kar dokazuje uspeh mnogih, tudi hudo podpovprečnih pop in r n b zvezdnic in zvezdnikov z latino koreninami.
S tem da ne velja za pretirano lepega, vsekakor pa naj bi veljal za sposobnega, pa se že vrsto let ukvarja Joell Ortiz, raper portoriških staršev iz Williamsburga v newyorškem Brooklynu. Če pustimo ob strani dejstvo, da malce debelušni Joell sodi v skupino fizično močnejših in težjih raperjev, ki jih je bilo v zgodovini latino rapa že precej, pa bi bil fant lahko eden tistih, ki mu bo uspel veliki met, saj je pred časom podpisal pogodbo s »hitmakersko« založbo Aftermath, izpod okrilja katere prihaja tudi belček Eminem ali recimo nabildani 50 Cent in je v lasti večkrat platinastega in mega uspešnega raperskega producenta in tudi raperja Dr. Dreja. Preden pa bo Joell izdal svoj prvenec pri založbi Aftermath, pa je pri, vsaj za raperje zadnje čase izjemno zanimivi založbi Koch, izdal nekakšno mešanico mixtape in uličnega cd-ja. Dr. Dre ni imel nič proti kljub podpisu pogodbe in v prvi polovici letošnjega leta je novi latino up izdal svoj na pol prvenec.
Skoraj uro dolg album, na katerem so se kot gostje med drugim podpisali in pojavili tudi tako eminentni raperji, kot sta legendarna Kool G. Rap ali Big Daddy Kane, politični latino prvoborec Immortal Technique, pa tudi Ras Kass, Styles P in Big Noyd, sloni ravno na poudarjenem ponosu do korenin njegovih staršev. Album, ki mu vsekakor primanjkuje tematske raznolikosti, govori o precej vsakdanjih dogodkih znotraj geta iz perspektive precej težkih lastnih izkušenj, o spoštovanju do hiphopa ter do New Yorka v splošnem. Ambicioznost in želja po dokazovanju sta razvidna iz mnogih besedil, saj Joell očitno živi za uspeh znotraj hiphopa, v katerem vidi izhod iz bednosti uličnega geto vsakdana. Seveda gre ob bok s tovrstnimi besedili tudi tipičnost nekoč uspešnega dijaka in študenta, ki se raje odloči za preprodajanje prepovedanih substanc na ulicah New Yorka kot za nadaljevanje šolanja ter kak socialen in političen komad, s spet poudarjenim ultra zajebanim življenjem v getu. In ko vsega najbolj tipičnega nakladanja o getu še nimate dovolj, se vse omenjene stvari nekajkrat ponovijo. Sicer dobro izpeljane in na trenutke precej kompleksne rime, zanimive ter elegantne besedne igre in »punchlini« se izgubljajo v lastnem tipično raperskem širokoustenju, ob katerem se nemalokrat pojavi tudi bolečina in jeza, ki jo fant z »ultra zajebanim« življenjem podoživlja. V vse skupaj vklopi še svojo mamo, zaradi katere se je med možnostjo odhoda iz domačega kraja ob ponujeni košarkarski štipendiji odločil ostati doma, saj je imela mama skoraj njegovo celotno otroštvo probleme s prekomernim zakajanjem in pitjem. S tem, da enkrat na plošči prekrši tipično rapersko formo sodobnega 16-vrstičnega hiphopa, pa tudi ne popravi sicer zelo bledega vtisa. Dejstvo je, da se vam fant bistveno bolj prikupi, če poslušate kakšno izmed njegovih kompozicij v izmenjavi z drugimi skladbami, na kompletnem albumu pa z vedno istimi tematikami deluje zelo povprečno in ostaja daleč od hvalospevov, o katerih so se mnogi razpisali po podpisu pogodbe z Dr. Drejem. Res je sicer, da je fant lačen dokazovanja, lačen mikrofona, lačen studia, da je še vedno jezen in surov, vendar je vse skupaj zelo oddaljeno od masovno prodajanega ali zelo kvalitetnega materiala. Dr. Dre lahko s čarobno paličico s svojimi funky podlagami iz njega izvleče veliko več, vendar pa bo za veliko širšo paleto povedanega moral še veliko delati tudi Joell sam, saj lahko le on dokončno izkoristi svoj potencial. V povprečno sliko albuma se vklapljajo tudi glasbene podlage, v katerih najdemo kopico ničkolikokrat uporabljenih samplov in temeljijo na nekakšni funky, latino zasnovi, mešani s pridihom umazane in na trenutke zaprašene sodobne newyorške produkcije. Produkcijska imena, kot so Alchemist, Showbiz, Moss in Fame, so svoje sicer opravila povsem zgledno, vendar tudi oni ostajajo brez presežkov, hkrati pa je res, da so beati boljši od besedil samih, kljub temu da je tako vokalni kot inštrumentalni del albuma zelo podoben v repetativnosti in neizvirnosti.
Album, nastajajoč v času, ko še ni bilo pogodbe z založbo Aftermath, sicer vliva trohico upanja v to, da bo nekdo iz Joella iztisnil veliko več, kot to uspeva njemu samemu, kajti fant je vsekakor sposoben, vendar pa bo moral vse svoje sposobnosti kaj kmalu dokazati v popolnosti, sicer se bo izgubil v golem raperskem povprečju, ki nikogar razen nekaj znancev in prijateljev ne zanima več. Joell se je ujel v najbolj tipično rapersko past nujnega dokazovanja obstoja, v katerem nam hoče dokazati, da je sposoben nekaj narediti, pa četudi je to zelo šlampasto. Namesto da bi si vzel čas in naredil dovršen album, se mu nekam mudi in v tej želji tudi sam pregori, kljub temu da nanj že precej časa opozarjata raperska mesečnika »Source« in »XXL« ... Pravega latino hiphop zvezdnika pa še vedno ni na horizontu.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>