Ponedeljek, 10. 9. 2007
barbara
Trojka Liars se ponovno vrača na naše valove. Razlog je seveda pravkar izdani album, četrti po vrsti, z nenavadno istoimenskim naslovom in s katerim ponovno, kako pa drugače, šokira svoje zveste privržence. Njihov četrti izdelek je še en nov eksperiment, klasičen pop album torej poln vplivov iz njihove pretekle glasbene zgodovine. Moramo priznati, da med vrsticami uho ob hitrem poslušanju res zazna disonantne Sonic Youth iz obdobja Bad Moon Rising, ali psihadelijo Jesus and Mary Chain. Ob bolj pazljivem poslušanju pa se uho spotakne ob vrsto nenavadnih primerjav iz različnih glasbenih obdobij. (v celoti!)
* Trojka Liars se ponovno vrača na naše valove. Razlog je seveda pravkar izdani album, četrti po vrsti, z nenavadno istoimenskim naslovom in s katerim ponovno, kako pa drugače, šokira svoje zveste privržence.
Gotovo ste se tisti, ki Liars spremljate od njihovih začetkov navadili, da je posebnost tega benda ravno v tem, da se vsakič, ko se oglasijo iz svoje ustvarjalne votline, pojavijo z nečim novim in neslišanim. Pri njih je zato težko govoriti o nekem scenosledu oziroma o linearni rasti iz boljšega na slabše ali obratno. Tudi njihova glasba je od samega začetka tako nenavadno samosvoja, da bi jih težko spravili v kakršenkoli predalček. To pri Liarsih preprosto odpade. Čeprav je njihov prvenec iz leta 2001 They Threw Us All in a Trench and Stuck a Monument On Top skupino postavil ob bok takratni brsteči se New Yorški dance/ punk sceni, se bend ni zmenil za nalepke. Svoj glasbeni pohod so raje nadaljevali s tematsko konceptualnim albumom They Were Wrong, So We Drowned, odi o preganjanih in procesiranih čarovnicah, s katerimi so se z lahkoto poistovetili. Njihov lanskoletni in tretji izdelek Drum's Not Dead, zgodba o gospodu Drumu in gospodu Heartattacku, spominja na glasbeno več dejanko z vsemi dvigi in spusti razpoloženja, ki ganejo tudi najbolj trdo srce. Morda so jih tudi zato glasbeni kritiki prvič sprejeli za svoje in njihov tretji izdelek pospremili v svet z močnim aplavzom. Morda pa je ravno ta pozitiven odziv, ki jih prva dva albuma nista bila deležna, bend vzpodbudil, da se skladanja in ustvarjanja loti malo drugače. Pred nami je torej njihov četrti izdelek naslovljen preprosto Liars.
Tudi dejstva, da bend istoimensko naslovi šele svoj četrti izdelek, ne gre spregledati. Je to znak, da so morda šele sedaj našli pravi način izražanja in ustvarjanja, ali je ponovno ena izmed njihovih nenavadnih vragolij? V nekem nedavnem intervjuju frontman in kitarist skupine Angus Andrew razloži: »Prav vsak komad na novi plati je nastal kot klasičen pop komad. Zdi se mi, da so s tem načinom ustvarjanja končno prišli na dan vsi glasbeni vplivi, ki so nas izoblikovali. In gotovo boste slišali, da smo tudi mi v mladosti radi poslušali Ramonese. Šele s tem albumom sem spoznal, kaj pomeni biti glasbeni ustvarjalec v klasičnem smislu..«
Če gre torej verjeti Andrew-ju, je njihov četrti izdelek še en nov eksperiment, klasičen pop album torej poln vplivov iz njihove pretekle glasbene zgodovine. Moramo priznati, da med vrsticami uho ob hitrem poslušanju res zazna disonantne Sonic Youth iz obdobja Bad Moon Rising, ali psihadelijo Jesus and Mary Chain. Ob bolj pazljivem poslušanju pa se uho spotakne ob vrsto nenavadnih primerjav iz različnih glasbenih obdobij.
Lahko bi torej rekli, da je posebnost njihovega četrtega albuma žanrska eklektičnost, s katero se poigravajo prav do konca albuma. Skozi večbarvno paleto enajstih komadov se članom v enem trenutku še vedno uspe razmetavati do onemoglosti in ob tem spustiti na plan tudi najbolj temne demone. V naslednjem poskusu pa že sledimo uglajeni in lepo strukturirani melodiji, ki ne pritegne pozornosti le v posameznih delih, temveč se razteza skozi komad od začetka do konca. Angus se s svojim falseto/baritonskim glasom še vedno ziba med nerazumljivimi vpitji in prelestnim petjem. Pri tokratnem izdelku se iz tipk sintesajzerja kar kadi in Liarsi lahko končno pokažejo fascinacijo, ki jo gojijo do tega inštrumenta. Kitara še vedno skrbi za disonantne prehode, distorzirana tavanja ali preproste spremljave, bobni pa imajo tako in tako pri plemenu kot so Liars od samega začetka svoj prostor na samem prestolu vseh inštrumentov. Z vsemi inštrumenti poslušalec skozi celoten album še vedno tava med občutki ekstatičnosti in paranoje. Klasičen razpoloženjski jedilnik za poslušalce, ki zvesto sledijo njihovi glasbi. Tisti, ki jim prej niso dobro prisluhnili, jih sedaj opevajo, češ, da je to njihov najboljši album do slej. Liars pa med vsem tem pompom ostajajo skozi svoje glasbeno ustvarjanje na lastnem otoku, predvsem takrat, ko iz žepa potegnejo glasbeno izmišljijo, ki služi kot podlaga oz. zgodba o ozadju albuma, medtem, ko nagajivo prepevajo: I won't be kind.
pripravila Barbara Prassel
Komentarji
komentiraj >>