Kakšna je usoda narečij? Danes govori rezijanščino malo ljudi. V slovenski Benečiji je opaziti razkorak med identiteto in jezikom. Nekateri se imajo za Slovence in ne znajo slovenščine, drugi govorijo slovensko, a slovenske nacionalnosti je jemljejo za svojo identiteto. Bodo narečja, čeprav v času spremenjena, preživela in se ohranila tudi v procesu globalizacije?!
Oddaja o Narečju danes, narečju jutri je bila predvajana v spomin dr. Tinetu Logarju, čigar 87-letno zemeljsko bivanje se je sklenilo konec decembra 2002. Velik narečjeslovec in zgodovinar slovenskega jezika je s svojim marljivim delom pustil opazen delež tako v strokovnem raziskovanju kot v raziskovalnem podmladku. V oddaji smo preko predstavitve njegovega dela poskusili začrtali razvoj in vlogo dialektologije. Drugi del oddaje je predhodno informacijskost popestril s posnetki fragmentov z okrogle mize o Vlogi narečja v družbi danes in jutri, ki je potekala konec novembra pod okriljem Gradnikovih večerov 2002 na Dobrovem v Goriških brdih, in izjavami avtorice okrogle mize, magistre dialektologije Danile Zuljan Kumar. Minute, posvečene narečju, naj bi konec koncev spodbudile osveščenost za primaren stik z jezikom, torej za narečja, in prispevale h gojenju pozitivnejšega odnosa do korenin.
Strokovno raziskovanje narečij, po besedah dr. Vere Smole, Logarjeve študentke, »najintimnejšega izrazila narodove biti«, ni prastara dejavnost. Dialektologija ali narečjeslovje je jezikoslovna veda, ki raziskuje pokrajinske variante, torej narečja, govore nekega jezika. Slovensko narečjeslovje, torej raziskovanje slovenskih narečij, je staro 162 let. Leta 1841 je njegov začetnik postal Rus Izmail Ivanovič Sreznjevski, in sicer s svojo razpravo O narečijah slavjanskih, ki je bila objavljena v Sanktpeterburgu v Žurnalu Ministerstva narodnogo prosveščenija. Pred ustanovitvijo univerze v Ljubljani leta 1919 je bila slovenska dialektologija kot veda zastopana v slovenskem seminarju univerze v Gradcu; vodil ga je Karel Štrekelj. Od 1919 pa je slovenska dialektologija postala predmet pri katedri za slovenski jezik Filozofske fakultete, kjer je med leti 1958 in 1986 predaval Tine Logar. Pred njim Fran Ramovš in Rudolf Kolarič, za njim Zinka Zorko, danes pa Vera Smole.
Tine Logar, ki je bil rojen leta 1916, je 1940. leta doktoriral pri svojem profesorju Franu Ramovšu. Prav Ramovš je Logarja, po nekaj letih takratne njegove družbene neukalupljenosti in bojevanja za slovenstvo, prepričal, da se je vrnil k jezikoslovnemu raziskovanju. Po prestajanju Golega otoka zaradi domnevnega informbirojevstva je med letoma 1947 in 1958 Logar služboval na SAZU-ju, na inštitutu za slovenski jezik. Od leta 1958 do 1986 je predaval na ljubljanski slavistiki dialektologijo in zgodovinsko slovnico slovenskega jezika. Z obsežnim terenskim delom je kot soustvarjalec zbral in prispeval mnogo gradiva za Slovenski lingvistični atlas. Tako slovenisti kot številni dijaki poznajo njegovo znano knjigo Slovenska narečja, ki je leta 1993 dobila še zvočne posnetke na kasetah, ter pregledno Karto slovenskih narečij iz leta 1983, ki sta jo pripravila z Riglerjem. Letnici 1992 in 1994 sta pomembni zato, ker je takrat izšla znanstvenokritična izdaja Brižinskih spomenikov, katere soavtor je Tine Logar, ki je prispeval tudi zvočno upodobitev besedil na kasetah. Logar je avtor številnih etimoloških in narečjeslovnih raziskav, njegovi referati so zbrani v knjigi iz leta 1996 z naslovom Dialektološke in jezikovnozgodovinske razprave. Kakšno slovenščino sploh govorimo in kam je poniknilo naše narečje, ki smo ga prinesli od doma? Nedvomno je danes prijaznejši čas za ohranjanje narečij in za osveščanje o vlogi tega primarnega govora posameznika. Magistra Danila Zuljan Kumar ugotavlja, da so šolski programi dandanes bolj propustni tudi za učenje o domačem narečju tako v osnovni kot srednji šoli. Seveda so tudi sami učitelji bolj dovzetni za tisti segment jezika, ki je bil dolgo časa za izobražene na podeželju manjvreden in od njih zaničevan. Nekateri učitelji slovenščine so bili pravi izganjalci narečnih refleksov. Kako pa je v šoli danes, kako so se spremenili učni načrti, nam je povedala prof. Marija Sivec, ki dela na Zavodu za šolstvo. Sama sicer ne opaža, da je bila šola nekoč manj naklonjena učenju o narečjih in dopuščanju narečnega govora med poukom.
Marija Sivec: »Učitelji in učenci, s katerim prihajam v stik pri svojem delu, gojijo narečje svojega domačega kraja kot vrednoto. To je na eni strani in to je del pozitivne samopodobe. Na drugi strani pa gojijo tudi knjižni jezik kot vrednoto. Problem je v pristopu, kako se lotevamo enega in drugega: ali damo mesto tudi narečju v šoli. V Franciji imajo možnost učenja svojega narečja otroci na razredni stopnji, do konca osnovne šole, če se ne motim, kot izbirni predmet. Te možnosti pri nas ni. Imamo pa možnost, da vključujemo raziskovanje narečja, opazovanja narečja, doživljanja narečja v pouk slovenščine. In to nas zanima – pomembno je, kako doživljamo narečja, ne samo, kako ga znamo.«
Profesorica Marija Sivec tudi vodi projekt Obarvana slovenščina, pri katerem osnovnošolski učenci zbirajo narečno izrazje in ga preko računalnika lahko prikažejo v avdio in video tehniki.
Marija Sivec: »Gre za projekt Obarvana slovenščina. Ime so kasneje dali učenci osnovne šole Maksa Pleteršnika iz Pišec. Ravno v procesu opazovanja, raziskovanja svojega narečja, pa tudi iskanja paralel s knjižnim jezikom, so ugotavljali, da je pravzaprav slovenščina kot pisana pahljača, barvita pahljača, in so jo začeli doživljati kot mozaik barv. Pravzaprav je nekakšen paradoks. Omenili ste, da je bil projekt opažen pri Evropski uniji, na natečaju; med tisoč prispelimi natečaji iz vse Evrope smo bili uvrščeni v ožji izbor za nagrajence, ravno zaradi tega, ker smo se predstavili s to osebno izkaznico domačega kraja, z narečjem, z značilnostmi, znamenitostmi, posebnostmi domačega kraja. To je tudi nekakšen paradosks, a ni slučajno. Čas je takšen, da sodobna tehnologija, internet, digitalni zapisi na magnetofonu, filmska kamera, fotoaparat … nam omogočajo take načine dela v šoli, da je to učencem prijazno. Učenci gredo na teren, z diktafonom, s fotoaparati, ob pomoči mentorjev tudi s filmsko kamero in poslušajo besede, zgodbe, ki jih znajo stari ljudje še vedno povedati. Bistvo te poti je, da jim ni treba zapisovati besed po znanstveni, strokovni transkripciji, kot to počnejo raziskovalci narečja. Učenci vidijo, fotografirajo, potem stvar poimenujejo, in sicer najprej v domačem jeziku. In to posnamejo na diktafon. S tem že imamo besedo za zvočni slovar. Pomemben je stik z domačini: ko prihajajo v hiše, se učijo komuniciranja, kulturnih odnosov. Vrednota kulturne dediščine se prenaša s starejših ljudi, domačinov, na učence. Ko se vrnejo v šolo, gradivo zbirajo, urejajo, se o njem pogovarjajo in ga poskušajo urediti s pomočjo mentorjev, to so učitelj slovenščine, računalnikar. Mi smo to uredili na internetu.«
Okroglo mizo so pripravili na slovenskem zahodu, v Goriških brdih, ki niso le stičišče več kultur, temveč tudi jezikov. Zahodna meja nikakor ni meja slovenščine. Nekoč enoten prostor je sama postavitev državne, politične meje precej prizadela. Beneška Slovenija je kot italijanski del ozemlja utrpela hud fašistični teror. Porazno stanje slovenščine v Reziji je gotovo posledica odrezanosti od ostalega slovenskega zaledja. Danes govori rezijanščino malo ljudi. V slovenski Benečiji je opaziti razkorak med identiteto in jezikom, je poudarila profesorica Živa Gruden. Nekateri se imajo za Slovence in ne znajo slovenščine, drugi govorijo slovensko, a slovenske nacionalnosti ne jemljejo za svojo identiteto. Rezijani imajo po novem zakonu pravico do ene ure tedensko za učenje svojega narečja. Prisluhnimo, kaj nam je o situaciji v Reziji in o svojem pogledu na prihodnost narečij povedal diplomirani jezikoslovec in učitelj rezijanščine Matej Šekli.
Matej Šekli: »Globalizacija je dejstvo. Kljub vsemu mislim … Angleščino uporabljamo samo na določenem nivoju, to pomeni, da angleščino večinoma govorimo z nenaravnimi govorci, v neki zelo popreproščeni obliki, v angleščini ne mislimo, torej angleščina ni naša materinščina. Če služi temu namenu, torej komunicirati s svetom, da, drugo pa ne. Vsekakor pa lokalno identiteto oziroma prvo identiteto vsekakor da naravnemu govorcu katerega koli jezika predvsem narečje, knjižni jezik potem le še doda neko širšo, narodno identiteto. Če se vrnem v Rezijo, je tam situacija taka, da knjižnega jezika ni. Narečje je edini dejavnik, ki daje prebivalcem te doline neko identiteto, torej da pač niso Italijani, ker pač knjižnega jezika zgodovinsko niso poznali, ni bil prisoten. Zgleda, da se stvari zbujajo. V lokalnem časopisu izhajajo članki v rezijanščini, rezijanščino se uporablja na radiu, občasno tudi na televiziji, če se posname kakšno oddajo. Kako bo v prihodnje, pa je odvisno predvsem od govorcev samih. Govorcem rečem, da jim kot jezikoslovec lahko pomagam, da se naučijo pisati, da spoznajo svoje narečje strukturno, torej zgradbo, slovnico, da se naučijo pravilno uporabljati, ker je problem, da se jezikovni sestav narečja ruši pod vplivom romanskih jezikov, italijanščine. Povem jim, da jim ničesar ne morem preprečiti, da je pač od njih odvisno in da imajo usodo svojega narečja, svojega jezika v svojih rokah.«
Živa Gruden, ravnateljica dvojezične šole v Špetru Slovenov v Beneški Sloveniji, je oseba, ki je s svojim požrtvovalnim delom prispevala mnogo k ohranitvi slovenščine preko nadiškega narečja v slovenski Benečiji. Osemnajstletna pot dvojezične šole je potekala od zasebne šole z od italijanskega ministrstva za šolstvo nepriznanimi spričevali do zdajšnjega statusa državne šole. Za ohranitev slovenstva v zamejstvu so odločilni prav dvojezična šola, znanje jezika staršev ter proglašanje za Slovence, saj ima narečje v zamejstvu tudi narodnoohranitveno vlogo, to je vloga, ki jo v matični domovini sicer opravlja knjižni jezik, je v brezhibni slovenščini zatrdil Roberto Dapit, proučevalec rezijanskega, terskega in nadiškega narečja, predavatelj na Visoki šoli za tolmače in prevajalce v Trstu, Furlan, ki se je s slovenščino srečal v Parizu, kasneje v Ljubljani, kjer je na Filozofski fakulteti poučeval lektorat za furlanščino in bil sodelavec Inštituta za narodopisje. Poudaril je pomen pisanja leposlovja v narečju, ki je bolj izrazito v zamejstvu kot v matični domovini.
Roberto Dapit: »To se ve, da je [narečna] književnost zelo produktivna prav v zamejstvu, na obrobju slovenskega prostora, medtem ko v osrednjem slovenskem prostoru tega pojava [pisanje leposlovja v narečju] skoraj ni. Moram reči, da je v našem zamejstvu zelo živa narečna poezija. V Benečiji imamo tudi beneško gledališče, ki ima lepo število predstav za sabo. Kar se tega tiče, je čedalje več zanimanja za narečno književnost. Slišal sem, da je izšel zbornik narečne poezije tudi v Sloveniji, tako da postaja aktualno vprašanje. Zgleda, da je ustvarjanje v knjižnem jeziku tako izpraznjeno, da beseda nima več moči. Medtem ko metaforična moč, ki jo ima narečna beseda, naj bi bila bolj vzbujajoča za narečne pesnike.«
Povezovanje zamejskih Slovencev v društva in njihovo kulturno delovanje je gotovo spodbudno. Prisluhnili smo pesmi Tvoje dekle, ki ga je na okrogli mizi o narečjih zapel mešani pevski zbor Beneške korenine pod vodstvom Davida Klodiča.
Kakšna pa je usoda narečij? Navsezadnje, kakšna je usoda jezikov? Mednarodno poznani jezikoslovec David Crystal meni, da je ironija, vendar da bo največ novih jezikov nastalo, ko bo angleščina postala globalni jezik, da pa bo tudi veliko jezikov izumrlo, predvsem v neevropskem svetu, ker se mu bodo maloštevilni govorci odpovedali zaradi prednosti novega jezika ali pa ker je to volja bogov. Zuljan Kumarjeva na proces globalizacije in njenih učinkov na jezike in narečja gleda podobno. Meni, da čeprav v času spremenjena, bodo narečja preživela in se ohranila tudi v procesu globalizacije. Smiselno se ji zdi, da se otroci naučijo svojega narečja, ne samo zato, ker je to prva stopnja k večjezičnosti posameznika, ampak predvsem zato, ker jih bo to povezalo s koreninami duhovne kulture svojih prednikov in dežele. Poudarja, da narečni izraz gotovo stimulira spomin in prikliče občutja iz otroštva.
Danila Zuljan Kumar: »Kakšna je usoda narečij? To je odprto vprašanje. S procesom globalizacije se postavlja vprašanje, kaj se bo na splošno zgodilo tudi s slovenskim jezikom in še toliko bolj z narečji. Ampak so neki pokazatelji, ki kažejo ravno nasprotno, kar mi pričakujemo. Namreč: tendence kažejo, da se bo vse skupaj stopilo v angleščini, ampak so pokazatelji, ki kažejo, da se bo narečje ohranilo. Denimo na letošnjih Dnevih poezije in vina v Medani v avgustu mesecu sta bila dva italijanska pesnika, ki sta svojo poezijo brala v narečju. In tudi pišeta, nanovo pišeta v narečju, ker se z njim najlažje identificirata. Zakaj želim, da se moji otroci učijo briškega narečja oziroma narečja sploh. Recimo, če rečem besedo »Slovene nut roll«, to pomeni slovensko slaščico, če rečem orehova potica, to pomeni tradicionalno praznično jed, če pa rečem »gubanca«, mi je ta beseda v trenutku sposobna priklicati v spomin cel kup asociacij, cel kup spominov. Želim in priželim svojim otrokom, da občutijo to bogastvo, ki ga jaz občutim ob tej besedi. Zato si želim, da moji otroci znajo narečje, ker jih neverjetno duhovno bogati in poveže s koreninami, s preteklostjo.«
Za sklep predstavitve okrogle mize o Vlogi narečja v družbi danes in jutri smo prisluhnili udeležencema okrogle mize, ki sta spregovorila v svojem narečju. Furlan Roberto Dapit je spregovoril v furlanščini.
Slovenski jezik je narečno zelo razčlenjen. Poenoteno je stališče, da obstaja sedem narečnih skupin. Koliko pa je slovenskih narečij, bi bilo težje vprašanje, saj imajo narečja jasno določene meje le na narečnih kartah, v življenju pa večinoma prehajajo ena v drugo. Za približek: slovenščina ima več kot 40 narečij in izrazitejših govorov. Vzroki diferenciacije so zunajjezikovni, to so zgodovinski, zemljepisni in družbenopolitični, ter znotrajjezikovni, ki zadevajo različno stopnjo razvoja jezika na vseh njegovih ravninah na posameznih področjih. Matej Šekli je spregovoril v rezijanščini, ker pa je, kljub temu da je slovensko narečje, težkó ali sploh nerazumljiva, je povedano tudi prevedel.
Jezik je živ organizem. Jezik je v procesu in je proces sam. Tako se besede zgubljajo, če jih govorci ne uporabljajo; ne izgovarjajo pa jih, ker izginjajo predmeti in pojmi, ki dajejo tem besedam pomen. In nasprotno: z novo pojavnostjo se izumlja nove besede ali se jih izposoja iz tujih jezikov. Strah pred sprejemanjem besed iz tujih jezikov, češ da ogroža matičnega, je odveč, zatrjuje jezikoslovec David Crystal. Za primer vzame angleščino in pravi: »Izkušnja z angleščino dokazuje ravno obratno: več besed ko prevzamete, močnejši postane vaš jezik. S tem v svoj jezik vgradite več pogledov, v njem lahko izrazite več odtenkov …« Podobno gledišče, izraženo sicer na narečni ravni, izraža dr. Zoltan Jan, ki pravi, da je struktura mišljenja, torej avtomatizem pri govoru, v nas sicer globoko zakoreninjena, a da je pomembno, da se življenje spreminja samo po sebi. Moč sredstev javnega obveščanja (časopis, televizija) vpliva tako, da se sporazumevanje v domačem okolju spreminja. Meni, da bodo počasi nastajala tudi nova poimenovanja v narečjih. To pomeni, da bodo v narečja prihajale besede iz knjižnega jezika. Kot npr. beseda pločevinka, ki se pojavlja tudi v narečni izgovarjavi in doživlja transformacijo. Dr. Jan ugotavlja, da bo domačnost trajala. »Je pa res vprašanje,« se sprašuje, »koliko se pogovarjamo v narečju. Kaj je narečje? Ko se doma pogovarjamo, pravimo, to več ni pravo narečje!«
Oddajo o Narečju danes, narečju jutri je pripravila Petra Koršič.
Komentarji
komentiraj >>