Četrtek, 13. 9. 2007
Bozji_dar
Lucas je intenzivna zvočna izkušnja brez primere, ki svojo magično mrežo plete predvsem na spretni kompoziciji in kompleksnih aranžmajih. Daleč najbolj ambiciozen in najbolj darežljiv opus plodne njujorške zasedbe Skeletons & The Kings Of All Cities, ki ga morate slišati v celoti za najboljši izkoristek. Prepričan sem, da ga boste že po prvem poslušanju stežka pozabili in boste tudi v bodoče posegali po njem. In čeprav bo ob boku Devendre Banharta, Animal Collective in ostalih folk veljakov gotovo ostal brez potrebne pozornosti, je Lucas te vsekakor vreden. Dobro premislite. (v celoti!)
* Agilna založba Ghostly International je že dolgo znana vsem pravim ljubiteljem sočne elektronske godbe. Ustvarjalci kot so Solvent, Dabrye in Matthew Dear so skozi leta dodobra uveljavili založnika iz Ann Arborja v zvezni državi Michigan. Ta je sicer svoje lovke resda vseskozi širil tudi na področje drugih godb, npr. avant-popa, ki pa je še vedno v veliki meri ostajal v domeni elektronike. Folka in čudaštva njegovih protagonistov pa vendarle nikoli nismo povezovali s to založbo. Napaka!
Plošča Lucas, ki jo je založba Ghostly International lansirala letos, je pravzaprav nadaljevanje sodelovanja med njimi in zasedbo Skeletons & The Kings Of All Cities. Plošča Git iz leta 2005 je pomenila svojevrsten precedens v katalogu založbe, a se je s svojo eklektičnostjo vendarle lepo vklopila v celovito podobo. Toda nekega večjega viharja vendarle ni povzročila. V tistih dneh se je zasedba tudi imenovala malo drugače, Skeletons & The Girl-Faced Boys.
No, od tistih časov je preteklo že kar nekaj Save, medtem pa je zasedba spremenila ne zgolj ime, ampak tudi pristop k ustvarjanju glasbe. Ta je sedaj precej bolj svobodnjaški in vsekakor bolje ustreza neformalnemu vodji ekipe, Mattu Mehlanu. Ko opisuje svoj vir navdiha za epski novi album Lucas začne takole: »Lucas se imenuje po nekem malem mestecu v Kansasu, v katerem se nahaja sam »Rajski vrt«. Besedila za pesmi sem pričel pisati medtem, ko smo se vozili skozi vse tiste velike države in so nam pogledi uhajali v tiste male kraje poleg avtoceste. Včasih sta bili to samo ena hiša ali dve.«
Prostrana občutja velikih širjav vejejo iz glasbe na albumu Lucas. Plošča uspešno lovi dinamiko vožnje, saj na čudovit način uspeva zveneti ekspanzivno, razširjujoče, hkrati pa ji je še kako mar za vsak najmanjši zvočni detajl. Neobičajni aranžmaji se bohotijo v organskem okolju bogatije godal, trobil in v številnih plasteh bobnov ter ostalih perkusij. V glasbenem smislu pomeni Lucas velik napredek za skupino Skeletons & The Kings Of All Cities. Prehodi od zavezujočih pop skladbic, kakršna je uvodna What They Said, za katero so posneli tudi videospot, v trobilske odfukačine Milesa Davisa iz poznih 70-ih so naravnost fantastični. Ritmično eksplozivnost in zvočno kakofonijo vsakoraznih inštrumentov v skladbi Don't Worry skuša krotiti nežen introvertiran vokal, za katerega se zdi, da je namenjen bolj pevcu samemu kot poslušalcu, in kot tak deluje magično zasanjano, ali skorajda bolje rečeno, magično zatripano. Strunski mantra-folk le redko uspe zveneti tako gladko-tekoče in naravno, kot to uspeva Mehlanovim »Skeletom«.
Lucas je intenzivna zvočna izkušnja brez primere, ki svojo magično mrežo plete predvsem na spretni kompoziciji in kompleksnih aranžmajih. Daleč najbolj ambiciozen in najbolj darežljiv opus plodne njujorške zasedbe Skeletons & The Kings Of All Cities, ki ga morate slišati v celoti za najboljši izkoristek. Prepričan sem, da ga boste že po prvem poslušanju stežka pozabili in boste tudi v bodoče posegali po njem. In čeprav bo ob boku Devendre Banharta, Animal Collective in ostalih folk veljakov gotovo ostal brez potrebne pozornosti, je Lucas te vsekakor vreden. Dobro premislite.
pripravil Božidar Plesnik
Komentarji
komentiraj >>