Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sreda, 12. 9. ´07 ob 17.00; OSTINATO na Metelkovi !!! (2836 bralcev)
Sreda, 12. 9. 2007
Tea



Ostinato

Tea Hvala recenzira nastop ameriškega tria Ostinato v Menzi pri koritu na Metelkovi (v celoti!)...
OSTINATO – torek, 11. september 2007, Menza pri koritu, AKC Metelkova mesto

* Te dni je ob praznovanju 14. obletnice zasedbe Metelkove tam toliko dogodkov, da je bil sinoči pravi čudež, da se koncert ameriškega tria Ostinato časovno ni prekrival z nobeno drugo prireditvijo. Seveda, če odštejemo Grossmannov festival slabih filmov, ki se je odvijal v sosednjem Klubu Gromka.

Nekaj minut po enajsti uri se je na skorajda prevelik oder in za štirideset poslušalcev gotovo prevelik klub Menza pri koritu postavila zasedba Ostinato. Člani benda prihajajo iz Virginie in Washington D.C.-ja, pri čemer je treba za tiste, ki slednje mesto povezujete z zelo specifičnim post hardcorom založbe Dischord, takoj treba povedati, da se Ostinato ozirajo drugam. Ozirajo se v subtilen rock in progresivni rock. Poleg repeticije – izraz ostinato v teoriji glasbe označuje vztrajno ponavljajoč motiv – ga zaznamuje želja po razbijanju enoličnosti, želja po nadgrajevanju in variranju osnovnih melodij in ritmov v slogu tistih post rock bendov, ki so za nazaj dobili status prvih in najboljših, recimo Don Caballero ali June of 44.

V uro in pol dolgem instrumentalnem nastopu so Ostinato pokazali, da so svoje vzornike poslušali s hvalevredno distanco, pač tako, da so iz repeticije, ponavljanja, lahko prestopili k ustvarjalnemu preurejanje snovi. Mojim ušesom je najbolj ugajalo to, da za razliko od mnogih bendov, ki razporejajo zelo podobne zvočne elemente, Ostinato nikakor niso bili razčustvovani, niso bili zaverovani v lastno svetobolje; tudi ni bilo opaziti, da bi do svojega početja gojili nekakšnega kvazi-religiozen odnos. Namesto metafizike so na sinočnjem zelo nepretencioznem nastopu v Menzi igrali čutne, tople, nekoliko zasanjane skladbe, ki jih je pred dolgčasom čvrsto varoval bendov posluh za dinamiko, njegovi izleti v trše in glasnejše, na trenutke kar hardkorovske rife, predvsem pa bendova očitna uigranost.

Zasedbi bi lahko očitali nekomunikativnost, saj je bil prvi basistov spodleteli poskus šaljenja tudi zadnji. Enako velja za publiko, ki je koncert poslušala tako zbrano, da se je nekoliko razgrela šele v drugi polovici. Ta je bila za moja izbirčna ušesa celo nekoliko predolga, saj se je izkazalo, da se v repertorarju tria Ostinato, ki obsega dva albuma, najdejo tudi pesmi, ki v ničemer ne istopajo iz že stokrat preigranih obrazcev, razen morda v tistem, kar je bilo vseskozi prijetno in presenetljivo dobro – bendov prefinjen in subtilen zvok.

Osatinato je sinoči poslušala Tea Hvala.


Komentarji
komentiraj >>