Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Žiga Rus: Volume Max; nedelja 16. IX. 2007 ob 20.00 (5661 bralcev)
Nedelja, 16. 9. 2007
kristinas



»In Smrtni človek je šel in vzel Električno Kitaro; in drugi so šli in vzeli Bobne in še Kitar; in tretji so prinesli Ojačevalce. In Smrtni človek je šel in zapisal Zvok; v Note je ujel in zaprl Krik. In tudi oni, glej, so privabili medse Volume Max.; navdal jih je s svetim duhom in jim dal moči.«

 Žiga Rus je začel z življenjem leta 1989 in kljub občasnim dvomom se mu zdi, da to še vedno traja. Če ne štejemo občasnih premorov, piše že od nekdaj; prvič se je javnosti predstavil na Proznih mnogobojih 2007, kjer je zmagal. Petra Zupančič ga od tistega trenutka naprej opozarja, da naj ne bo prevzeten; Žiga Rus se trudi, a mu včasih tudi ne uspe, za kar se Petri Z. in drugim bližnjim seveda najiskreneje opravičuje. Njegova zmagovalna zgodba je bila objavljena tudi v reviji Literatura in zašla na RTV kot predlog za kratki film.

Hodi v četrti letnik gimnazije Bežigrad. Nadaljevati misli na filofaksu, študij primerjalne književnosti. ''Napaka! Napaka!'' meni njegova teta, a Žiga Rus je ne bo poslušal. Nima najljubšega pisca, vzorov pa je toliko, da bi lahko našteval v nedogled. Je k travmiranju nagnjen človek, kar doživlja kot svojevrsten blagoslov, saj mu tako snovi za lastno prozo ne bo nikoli zmanjkalo. Hec.

Volume Max

Prišli so tisti, katerih roke so Zvok in katerih grla so Krik; in Zvok ter Krik sta postala eno in se povzpela v višave. In bili so povzdignjeni nad množice, čaščeni in ljubljeni; ob njih pojavi in performansu so glasno vzklikale horde smrtnih ljudi.

In vzdignil se je Smrtni človek in dejal: »Glejte: pevčev božanski glas! Glejte: njegove čutne ustne! Glejte: kitaristovi nadzemski prsti! Dajmo, bodimo kakor oni; vzemimo si Zvok in Krik ter se vzdignimo nad ostale! Naredimo si ime, da se ne izgubimo med ostalimi!«

In drugi smrtniki so ga poslušali in so dejali, da je dobro.

Rekel je torej Smrtni človek: »Dajmo, naredimo Skupino! Udarjajmo bojevito ob opne bobnov! Naj se naš glas širi daleč naokoli! Izvabljajmo nezemske glasove tako iz Glavne kakor tudi iz Spremljevalne Električne Kitare!«

In spet so ga poslušali in so rekli, da je dobro.

In Smrtni človek je šel in vzel Električno Kitaro; in drugi so šli in vzeli Bobne in še Kitar; in tretji so prinesli Ojačevalce. In Smrtni človek je šel in zapisal Zvok; v Note je ujel in zaprl Krik. In tudi oni, glej, so privabili medse Volume Max.; navdal jih je s svetim duhom in jim dal moči.

Šli so tedaj Smrtni človek in njegova Skupina v Klub; in v Klubu je bilo Občinstvo. Ustvarili so pred njim Zvok, na plan so spustili Krik, Volume Max je napolnil prostor; a brez odziva.

Občinstvo jih namreč ni poslušalo; ni jih povzdignila ta Glasba v višave. Smrtni človek je nažigal Glavno kitaro, Bobni so ječali pod udarci; Spremljevalna kitara in Bas sta dala vse od sebe. A nihče ni zavriskal, nihče ni zavpil; 'Dajte nam Bogove, ne ljudi' je govorilo Občinstvo tisti večer.

Sklical je tedaj Smrtni človek zopet druge smrtnike in jim dejal z grenkim srcem: »Glejte: Freddy Mercury je mrtev. In glejte: Mick Jagger je star in šibak. In glejte: Deep Purpli vadijo po šest ur na dan; v mukah sta rojena Zvok in Krik, v znoju je ustvarjena ta visoka, sveta Glasba. Zakaj mučiti se, ko pa je Uspeh odvisen od Naključij? Zakaj točiti solze v urah neskončnih vaj, ko pa ljudstva ne navduši naš Komad? Zakaj ustvarjati sveto Glasbo, ko pa jo je treba podrejati Trendu in Trenutnemu Okusu?«

In ko so to slišali, so se žalostni razšli; imel je namreč prav.

Prišli pa so zopet Tisti, katerih roke so Zvok in katerih grla so Krik; in stopili so na oder in bili čaščeni in ljubljeni. In bila je Glasba, glasna in še glasnejša; in bil je Volume Max. In smrtni ljudje so doživljali ekstazo in Smrtni človek je bil med njimi; »Kako to?« je dejal, a slišal ga ni nihče, »Kako to, da ste tako uspešni?«

In vpil je od navdušenja in trepetal v solzah.

 

 



Komentarji
komentiraj >>