Petek, 14. 9. 2007
jizah
Chad Butler oz. »Pimp C« ter Bernard Freeman, ki sicer sliši tudi na ime Bun B s Port Arthurja v Teksasu sta po nekaj letih prijateljevanja leta 1987 ustanovila zasedbo UGK in v nekaj letih s sebi lastnim izrazom »poharala« južnjaško ameriško rapersko sceno tistega časa in tlakovala pot mnogim danes uveljavljenim in izjemno uspešnim izvajalcem, kot sta recimo OutKast. Pridih žive inštrumentacije in južnjaški durovsko-blueserski sampli se uspešno mešajo z zadrogiranim organsko-sintetičnim funkom, slonečim na moogu in sintetizatorjih, hkrati pa puščajo veliko prostora tudi izrazitim, globokim basom in nemalokrat tudi minimalistični zasnovi bobnov z zamašenimi hi-hati. Produkcija z občasnimi primesmi precej aktivne pihalne sekcije in občasnih trobilnih vpadih ter komaj opaznimi piano vložki pričara hipnotično vzdušje s katerim te ob vokalnih akrobacijah glavna akterja uspešno pripeljeta skozi 2 uri dolg album. (v celoti!)
* V poslednjih letih je postala newyorška dominanca v hiphopu preteklost. Bežni raperski opazovalec bi najbrž pomislil, da je vzhodnoobalni primat tako kot v začetku devetdesetih pričel ogrožati zahod s kalifornijskimi mesti na čelu. A situacija je precej drugačna, saj je tudi ulice New Yorka prevzel ceneni zvok južnega rapa, ki je tako produkcijsko kot verbalno začel prevzemati primat predvsem na bolj komercialni sceni. Mnogim se je ravno zaradi vseh cenenih rim in vedno istih zvokov južnjaški rap še bolj zagabil, a vsekakor v getoidnih predelih južnih velemest še vedno obstaja nekaj resnično zanimivih in tudi influentnih izvajalcev. Ob bok legendarnim Geto Boysom s Scarfacom in Willie D-jem na čelu, še bolj pa legendarnemu dvojcu OutKast, ki je suvereno pribrzel tudi v predvajalnike ljubiteljev pop in komercialne glasbe, ter ekipi, zbrani okrog imena Goodie Mob, ki ima na čelu izjemnega vokalista Cee-Lo Greena, sicer enega najbolj aktivnih ustvarjalcev glasbe najrazličnejših zvrsti ta trenutek in vokala dvojca Gnarls Barkley, je vsekakor potrebno postaviti še nekaj najbolj kreativnih mlajših sil in seveda svojstven dvojec U.G.K. oz. Underground Kingz.
Chad Butler oz. »Pimp C« ter Bernard Freeman, ki sicer sliši tudi na ime Bun B, s Port Arthurja v Teksasu sta po nekaj letih prijateljevanja leta 1987 ustanovila zasedbo UGK in v nekaj letih s sebi lastnim izrazom »poharala« južno rapersko sceno tistega časa in tlakovala pot mnogim danes uveljavljenim in izjemno uspešnim izvajalcev, kot sta recimo OutKast. Počasni beati, temelječi na organskih samplih pretežno izvajalcev z ameriškega juga, skreiranih izpod prstov Pimp C-ja, so postali zaščitni znak dvojca, ki pa se z izjemo albuma »Ridin' Dirty« nikakor ni uspel izviti iz lokalnega okolja in se razliti po celotni obli ali vsaj ZDA. Najbrž najpomembnejši trenutek za preboj UGK-jev na globalno rapersko sceno je bilo gostovanje na uspešnici Jay-Z-ja »Big Pimpin'« leta 2000, ravno v času nekakšnega petletnega kreativnega pavziranja zasedbe. Po še dveh izdanih albumih leta 2001 in leta 2002 sta se fanta za nekaj let znova umaknila s scene, saj je moral Pimp C zaradi obtožbe, povezane z orožjem, za štiri leta za zapahe. Čas sta oba izkoristila tudi za vsak svojo solistično izdajo, ki sta prišli na police leta 2005, vmes pa sta fanta že snovala material za album, preprosto naslovljen »Underground Kingz«, ki je izšel v osrčju letošnjega poleta, kar je tudi logično, saj gre za precej poleten album.
Album z izjemno pestrimi, različnimi in dobro povedanimi besedili se loteva najrazličnejših tematik, kljub vsemu pa v osredju še vedno ostaja vpliv »pimpovstva«, v prvi vrsti ljubezni do avtomobilov. Album, poln metafor, punchlinov in besednih iger se besedilno poleg avtomobilov spušča predvsem na nivo rapanja o ženskah in orožju, o tem, da se južnjaški rap veliko premalo ceni, o stanju današnjega hiphopa, ameriški politiki in njihovem predsedniku, o mladini, ki preživlja svojo mladost ob igranju igric in celodnevnem sedenjem za računalnikom, o ločevanju žensk in priležnic, o dvomu staršev, da bosta z rapom kdaj uspela, o ponovnem spoznavanju vere in boga v zaporu ter o marsičem drugim. Tipično govorjenje o ulici, preprodajanju drog in orožja dobi zrcalno sliko, saj o vsem tem nekaj časa govorita s pozitivne in nekaj časa z negativne strani. Slaba in dobra stran ulice je kot stična točka nekakšno povezovanje med nenehnih izmenjavanjem pozitivnih in negativnih tematik. Malo raperjev je sposobnih tako neopazno in subtilno menjavati besedila od čistega sovraštva do vsega okrog sebe, preko nekaj res precej angažiranih besedil in celo teorij zarote, kjer se recimo kokain povezuje z Georgem Bushem in Coca Colo, do povsem zabavnih in na trenutke tudi humornih vsebin. V vse to se vpletajo občasni krajši eksperimenti, celo dve svojevrstni predelavi, ko skladbi Too Shorta »Life Is Too Short« ter Juice Crewjev »The Symphony« povsem na novo predelajo in to tako, da se pri obeh skladbah na albumu pojavijo tudi originalni izvajalci - Kool G Rap, Big Daddy Kane in Marley Marl na eni ter Too Short na drugi strani. Tudi sicer je album poln gostujočih raperjev, ki poskušajo prekiniti monotonijo kar dve uri dolgega albuma, pridelanega na dvojnem cd-ju. Paleta gostov je nadvse zanimiva, saj se pojavijo ozaveščeni in zavedni raperji, kot je recimo Talib Kweli pa mnogo največjih zvezdnikov in »zvezdnikov« južnega rapa, kot so Three 6 Mafia, OutKast, Ric Ross, Slim Thug, Scarface, Willie D, Z-Ro. T.I. in celo vodilni angleški grimer Dizzee Rascal, na albumu katerega se pojavita UGK-ja ter presenetljivo tudi nekaj gostujočih producentov. Če smo bili do sedaj vajeni, da je skoraj kompletne albume z beati obogatil Pimp C, sta fanta tokrat uspela najti celo paleto producentov, ki so se poskušali približati njunemu zvoku, od Juicy J. & Dj Paula, do Runnersov, Scarfaca, Jazze Phe, Lil Jona, Swizz Beatsa, povratnika Marley Marla in drugih. Zanimivo pri tem je, da so se vsi producenti poskušali prilagoditi osnovni pijansko-drogeraški estetiki U.G.K.-jev tudi z uporabo funkerskih loopov in to jim je v dobršni meri tudi uspelo. Produkcijsko se sicer srečujemo z nekaj že znanimi, a za to priložnost predelanimi stihi in beati, hkrati pa se v vsej svoji karieri produkcijsko skoraj nista spremenila, saj nadaljujeta v nekakšnem umirjenem »chillout south« zvoku, na katerega vokalno prehajata zelo lenobno in lahkotno. Pridih žive inštrumentacije in južnjaški durovsko-blueserski sampli se uspešno mešajo z zadrogiranim organsko-sintetičnim funkom, slonečim na moogu in sintetizatorjih, hkrati pa puščajo veliko prostora tudi izrazitim, globokim basom in nemalokrat tudi minimalistični zasnovi bobnov z zamašenimi hi-hati. Produkcija z občasnimi primesmi precej aktivne pihalne sekcije in občasnih trobilnih vpadov ter komaj opaznimi piani pričara hipnotično vzdušje, s katerim te ob vokalnih akrobacijah glavna akterja uspešno pripeljeta skozi 2 uri dolg album.
Skozi počasno, lenobno, lahkotno in gladko besedičenje, ki morda ob koncu kar dve uri dolge plošče postane predolgo in kazi koncentracijo, se UGK z vsemi gosti vred vendarle prebijeta do konca več kot uspešno. Nekaj let čakanja na vzlet omenjenega albuma, zaznamovanega z zaporniškim stažem Pimp C-ja, prinaša nekaj zelo emocionalnih trenutkov, pri katerih predvsem Pimp C izraža kesanje in se trudi odpraviti v življenju naprej po bolj pozitivni poti. Izlivanje frustracij nad trenutnim raperskim stanjem uma se odlično meša s »pimpanjem bab«, prodajanjem drog in fantaziranjem o kokainskih eskapadah ter navdušenostjo nad avtomobili. Hkratno aktivističen, zagovarjajoč in zabaven album z zelo emocionalnimi vpadi, subtilnim spopadom s politiko in zanimivim načinom obnašanja do nežnejšega spola. Sedmi album UGK je vsekakor ena boljših stvari, ki se je letos zgodila na hiphop sceni, s tem da je velika škoda, da Pimp C s svojimi verbalno-besedilnimi zmožnostmi nikakor ne more ujeti fascinantnega Bun B-ja, vsekakor pa upamo, da se mu bo vsaj malce približal do naslednjega albuma, saj je trenutno Bun B res veliko boljši v vseh pogledih.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >> Re: Petek, 14. 9. ´07 ob 19.00 (ponovitev 21. 9. ´07 ob 10.00) UGK: Underground kingz
bojan [24/09/2007]
Zdi se mi skoda, da se frekvenca Radia Student polni z zadevami kot so UGK, ki so v morju hip-hop glasbe zgolj naftni madez. Sicer je prav, da se predstavijo tudi manj kvalitetne stvari in se s tem cel hip-hop postavi v nek sirsi kontekst, vendar si UGK taksnega izpostavljanja ne zasluzijo.
odgovori >>