Nedelja, 16. 9. 2007
MarioB
Naša odrska znanka, ki smo jo v devetdesetih letih lahko slišali na Drugi godbi v duu z Elliottom Sharpom ter na solo nastopu na Mestu žensk, ima korenine v Turkmenistanu (danes na Kitajskem), od koder sta njena starša, sicer Kazaka, prebegnila v Turčijo, sama pa se je potem odpravila v Švico,kjer še danes živi in ustvarja. Saadet Türköz je do lanskoletnega albuma Urumchi objavila dva albuma. Solističnega, na katerem se je predstavila z interpretacijami tradicionalnih kazaških napevov v skorajda minimalističnem zvočnem okolju, brez spremljave in le z občasnimi eksperimenti v vokalnem registru (grleno petje in podobne glasovne modulacije), ter album duetov, ki je prinesel drzne skladbe, v katerih je kazaško tradicijo soočila z godbo najvidnejših svetovnih improvizatorjev, kot so Elliott Sharp, Werner Ludi, Burhan Öcal ali Joelle Leandre. (več!)
* Njen tretji album Urumchi spet prinaša spremembe, saj ponuja pevkino vrnitev h koreninam. Dobesedno, saj se je odpravila do dežele svojih staršev, kjer je s tamkajšnjimi glasbeniki posnela osupljiv album tradicionalnih napevov, ki ohranjajo vez s preteklostjo, obenem pa v zvoku in izvedbi korespondirajo s sedanjostjo. Saadet je okrog sebe zbrala kopico veščih glasbenikov, ki so na v teh krajih zvečine neznanih glasbilih ustvarili magično okolje za njen mamljiv in sugestiven glas. Nekatere pesmi zazvenijo, kot bi jih poznali od prej, očara pa predvsem zlitje njenega vokala s pretanjenimi, krhkimi, malone eteričnimi zvoki glasbil. Imenitna muzika, ki se posluša z zaprtimi očmi (in od občudovanja tudi z zaprtimi usti), a z odprtim umom. In po kateri najbolj tekne –tišina!
Komentarji
komentiraj >>