Nedelja, 16. 9. 2007
goran
Goran Kompoš meri utrip domače elektronske godbe festivala UTRIP z Ironic Tronic, Yanoosh in Puna Syndicate ter tujih gostov Vuneny in Vector Lovers ... (v celoti!)
Vuneny, Puna Syndicate, Ironic Tronic, Yanoosh in Vector Lovers na Uličnem festivalu Utrip, v petek 14.septembra
* Med 13. in 15. septembrom je v Ljubljani potekal ulični festival Utrip, s katerim so klub K4, kibernetični center Kiberpipa in festival sodobnih umetnosti Break 2.4, odprli novo programsko sezono Zavoda K6/4. V treh dneh so vsebine, ki jih običajno sicer srečamo v njihovih matičnih prostorih, tokrat preselili ob Ljubljanico in tako opozorili na to, da staro mestno jedro ter sodobna (ali pa futuristična) umetnost nista nujno antipoda. Na Hribarjevem nabrežju je Kiberpipa tako predstavila nekaj interaktivnih instalacij, Break 2.4 je v pokušino ponudil performans Irene Tomažin ter instalacijo zasedbe Salamanca, klub K4 pa je pripravil razstavo letakov, prikaz uličnega izražanja skozi umetnost kot nasprotje uličnemu vandalizmu, sejem vinilnih plošč ter v petek na Šuštarskem mostu tudi brezplačni koncert treh domačih in ene tuje zasedbe. Še istega večera pa so se z Vector Lovers v osrednji vlogi po poletnem premoru že odprla tudi vrata v klub K4. V glasbeni redakciji nas je seveda zanimal predvsem utrip domačih in tujih urbanih muzik, zato prostor tokrat odmerjamo le tem.
Petkovo popoldne je ob napovedani 19. uri odprl domači elektronski producent Yanoosh. Njegov set je bil napovedan kot mešanica trip hopa, brokenbeata ter dubstepa in po slišanem lahko ugotovimo, da ta napoved zdrži le v dveh tretjinah. Pogrešali smo namreč elemente dubstepa. Pa niti ne toliko zaradi vsebin, ki jih ta glasba nudi, bolj zato ker ta praksa v tujini že nekaj časa z velikmi koraki lomasti po klubski sceni, pri nas pa se zdi, da vsaj zaenkrat zanjo še ni posluha. Možno je tudi, da je bila težava v ozvočenju, ki je bilo v tem času še precej zadržano in so se masivni basi morda izgubili nekje na poti. Tako smo dobili sicer spodoben elektronski downtempo v katerem je Yanoosh na ambientalne podlage nizal polomljene ritme. Set je minil brez nekega presežka za kar krivdo bržkone lahko pripišemo prav ozvočenju, ki je pri podajanju tovrstnih godb pač zelo pomemben faktor.
Naslednja sta se pod znamko Ironic Tronic na odru pojavila Dj-a Borka in Dado, ki sta svoj set ponudila preko štirih gramofonov. Ta setup jim odpira obilico prostora za scratcherske izlete s katerimi pogosto začinita svoj precej širok izbor glasbe. Tokrat so se na njunem repertoarju izmenjevali funk, nekoliko bolj abstraktni ritmi ter hip hop, ob koncu pa sta nekaj prostora odmerila tudi nekakšnim retro disco linijam. Predočila sta tudi umetelnosti miksanja in vse skupaj povezala v izrazito nafankiran groove, ki je nekaj maloštevilnih, predvsem naključnih prisotnih, spravil v poplesavanje nad Ljubljanico.
Borki in Dadu je sledil dvojec Miha Klemenčič / Tomaž Šuštar, ki sta skupni jezik našla pod psevdonimom Puna Syndicate. V zanimivi glasbi dajeta poudarek predvsem (ali pa izključno) ritmičnim vzorcem, ki jih jemljeta iz najrazličnejših godb, ter nato zmanipulirata v nov kontekst. V njunem izrazu po vplivu prednjači hip hop, vendar pa se med temi, nam bolj znanimi ritmi, najde tudi veliko prostora predvsem za perkusivne elemente, za katere se zdi, da so vzeti iz vzhodnjaških ali pa afriških tribalnih godb. V svojem setu sta tokrat ob nekaj skladbah, ki jih poznamo že s ploščka Puna Syndicate, odmerila prostor tudi novim manipulacijam, kar govori v prid temu, da je projekt Klemenčiču in Šuštarju odprl vrata v zelo široko področje, katerega razsežnosti se v začetku morda nista zavedala niti sama. Pravzaprav se vsaj na videz edina težava pojavi le, ko se dvojec odloča v kakšni embalaži to glasbo ponuditi. Naj bo zapakirana v neko običajno plesno formo? Ali pa morda v tisto bolj eksperimentalno? V petek sta sicer uspešno navigirala med obema opcijama, vendar pa se je na trenutke pokazalo, da bi glasba še bolj do izraza prišla, če bi že tako ohlapni okvirji povsem odpadli.
Kot zadnja v tem delu festivala je na vrsto prišla mostarska zasedba Vuneny, ki je nemalokrat že nastopila tudi v naših logih. Da jih občinstvo tudi pri nas zelo dobro pozna se je znova pokazalo tudi v petek, ko se je Šuštarski most pred njihovim nastopom zašibil pod težo novih prišlekov. Ponovno so upravičili sloves dobrega živega benda, ki v svojem izrazu odpira prostor dubu, rockovskim izbruhom, elektronskim manipulacijam pa tudi etno vložkom. Zvok se je (z nekaj manjšimi tehničnimi težavami) v tem času močno izboljšal in Vuneny so tako s svojo eklektično godbo ponovno navdušili fene, pa čeprav ti bržkone že na pamet poznajo njihov material. Glasba dobi v živi izvedbi pač precej drugačne razsežnosti, saj energije, ki jo četverica (oziroma če prištejemo še video umetnika, peterica) pričara na odru, pač ne more ujeti še tako dober studijski producent. Ko v glasbo lepijo elektronske ambientalne linije, ki jih nadgradijo s kitarskimi milozvočji te dobijo še precej bolj psihedelično podobo, pa tudi hrupni rockovski izbruhi, s katerimi postavljajo kontrast, izvenijo neprimerno bolj udarno. Če bi spodaj podpisani lahko izbiral kaj dodati v sam izraz »vunenih«, bi se takoj odločil za več vokalnih vložkov, s katerimi bi se razbila na trenutke nekoliko preveč monotona vsebina. Piko na i koncertu je ob premorih med skladbami dodalo še glasno navijanje (za takrat še neblamirano slovensko košarkarsko reprezentanco), ki je odmevalo iz bližnjih lokalov.
Dogajanje se je nato preselilo v prostore kluba K4, kjer je ob kopici domačih DJ-ev, ki so ponudili tisto standarno klubsko glasbo, svoj set pod imenom Vector Lovers odvrtel tudi britanski producent Martin Wheeler. Ta je pri nas gostoval že na lanskem Festivalu Pomladi, a ker je njegov novi, nedavno izdani album odličen izdelek, še posebej če ste ljubitelj retro analognih vijačenj, je bilo pač potrebno preveriti kaj to pomeni za njegovo klubsko podobo. Set se je začel precej obetavno, saj je glasbo začel nadgrajevati s sporadičnimi analognimi synth linijami, do katerih goji prav posebno afiniteto, kar je potrdil tudi s projekcijo za svojim hrbtom, ki je ponujala nekakšen zgodovinski prerez elektronske glasbe in njenih ustvarjalcev. Paradoksalno je le, da Wheelerjeva glasba v ljubljanskem hramu elektronske glasbe, vsaj v tem delu ni požela odobravanja s strani obiskovalcev, saj je očitno preveč odstopala od nekih ustaljenih norm, ki pa so jih nudili domači DJ-i, ki zelo dobro vedo, da vsebina v takem okolju nima kaj iskati.
Festival Utrip je več kot dobrodošla pridobitev za ljubitelje urbanih zvokov pa tudi za Ljubljano samo in le upamo lahko, da bomo prihodnje leto dobili njegovo ponovitev. Morda bi kazalo razmisliti tudi v smeri, da se ga umesti v glavno turistično sezono ter, da se s tem Ljubljana pridruži številnim drugim evropskim prestolnicam kjer tovrstni eventi vse bolj bogatijo turistično ponudbo. S tem bi seveda pridobili vsi. Tako ljubitelji glasbe, kot tudi širša skupnost, vprašanje pa seveda je ali bomo to končno uvideli.
Na festivalu Utrip si je ude pretegnil in ušesa napolnil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>