Četrtek, 20. 9. 2007
Bozji_dar
Manu Chao je eden izmed redkih glasbenikov, ki je s svojim ustvarjanjem in delovanjem uspel privleči tako potrošnike popularne kulture, kakor tudi tiste, ki njegovo glasbo poslušajo zaradi svetovnega nazora. Manuja imajo radi tako polizani pop brezskrbneži, kakor tudi jezni punkerji in hardkoraši. Dostopnost in prepoznavnost njegove glasbe je prav gotovo veliko pripomogla k temu, a še več zaslug lahko pripišemo Manujevi nepotvorjeni iskrenosti. S ploščo La Radiolina globalnega uspeha prvih dveh albumov verjetno ne bo ponovil v enakem obsegu, toda Manu Chao tudi z njim ostaja v prvi bojni liniji borcev proti krivicam tega sveta, zaradi česar ostaja še kako pomemben akter tudi v glasbeni sferi. In plošča La Radiolina pravzaprav sploh ni slaba. (v celoti!)
Manu Chao je glasbenik, ki je latino glasbo v letih okoli prehoda milenija povzdignil na precej višji nivo, kot ga je imela kdajkoli prej. Fuzija latinskih ritmov, lokalnega inštrumentarija in tradicionalnih viž je sicer našla svojo publiko in se prav lepo usidrala znotraj lokalno določenih krogov, toda poti v mainstream vendarle ni zares našla. In potem se je zgodil fenomen Manu Chao. Človek, ki je pravzaprav čez noč postal velika zvezda in mu je hkrati uspelo tisto, kar uspe le redkim glasbenikom njegovega staža. Ostal je iskren in prepričljiv tudi za tiste, ki so njegovo ustvarjalno pot spremljali že dolgo pred tem. Manu Chao je s svojo mešanico rocka, popa, odbitega španskega in ciganskega melosa ter obveznega političnega aktivizma pojem latino glasbe presegel in ustvaril prepoznaven slog, ki ga je determiniral kot glasbenika. Resda je šlo za počasen evolutiven proces, ki se je v njegovem primeru pričel že z legendarno skupino Mano Negra, toda ko je enkrat pričel svoj pohod proti vrhu, ga nič ni moglo zaustaviti.
Ves ta uspeh je Manu dosegel praktično brez velikega pompa in reklame v mainstream medijih po starih preverjenih glasbeniških kanalih, ki so imeli marsikaj skupnega s hardkoraško DIY ideologijo. Njegova fama se je razširjala s številnimi odličnimi nastopi in z Manujevim političnim angažmajem, ki je dostikrat presegel zgolj aktivizem na nivoju besed. Manu ni samo prepeval o revnih, odrinjenih in nasploh deprivilegiranih družbenih skupinah. Z njimi se je rad pogovarjal, se družil in počel to, kar zna najbolje - igral za njih in se veselil z njimi. S tovrstnim početjem si je ustvaril prepričljiv renome dobrega glasbenika, ki dejansko misli to kar pravi, in človeka, ki je dober po srcu. Množice so ga zaradi tega vzljubile.
Manu Chao je eden izmed redkih glasbenikov, ki je s svojim ustvarjanjem in delovanjem uspel privleči tako potrošnike popularne kulture kakor tudi tiste, ki njegovo glasbo poslušajo zaradi svetovnega nazora. Manuja imajo radi tako polizani pop brezskrbneži, kakor tudi jezni punkerji in hardkoraši. Dostopnost in prepoznavnost njegove glasbe je prav gotovo veliko pripomogla k temu, a še več zaslug lahko pripišemo Manujevi nepotvorjeni iskrenosti in kar je dobro, se le stežka menja.
Glasba na novem albumu La Radiolina ostaja prepoznavno Manujeva. Ritmično poskočne in všečne kitarske melodije se dopolnjujejo z značilnimi sintovskimi piski, nemalokrat tudi s trobento ali kakšnim drugim trobilom. Obvezne so tudi različne dodatne perkusije, vmiksani govorni vložki, ki popestrijo dinamiko komadov, in pa seveda značilen Manujev vokal. Opazna je sicer tendenca po bolje sproduciranih komadih, ki radi zvočno presenetijo. Takšni sta npr. skladbi Politik Kills in Mundoréves s svojim globokim, skorajda že technaškim bas bobnom, ki ob spremljavi ritem kitare v osnovnem ritmu vodi Manujeve umotvore. Občasno Manu rad nekoliko resneje udari po kitarskih strunah, zaradi česar so mnogi njegovo novo ploščo proglasili za precej ostrejšo od prejšnjih, a se to po slišanem zdi le kot neumna novinarska raca. Njegov zvok se v osnovi ni bogvekaj spremenil, spremenili so se le detajli. Tako je npr. prisotnih še nekoliko več zvokov iz okolja. Policijska sirena, ki se pojavi v več skladbah, se zdi kot rdeča nit albuma in nakazuje novo bojno polje, ki ga odpira z albumom La Radiolina. Tokrat je dal pod drobnogled državno represijo in družbo popolnega nadzora ter posledično izobilje policijskega nasilja.
Preprosta, toda efektivna besedila v slogu Schwarzeneggerjevih enovrstičnic so bila in ostajajo Manujevo glavno orožje. Ljudi, ki radi slišijo sporočila, kakršna emitira Manu Chao, ne bo nikoli zmanjkalo, četudi je res, da so tisti zlati časi antiglobalističnega in protivojnega gibanja že mimo. V času iraške vojne je bilo tovrstno udejstvovanje še kako popularno in je za sabo potegnilo marsikaterega posameznika, ki se sicer ne udeležuje shodov in protestov. Tistikrat je Manu s preprostimi globalnimi sporočili še kako dobro ujel ugoden trenutek in preko noči postal večji, kot si je lahko zamislil. Če nič drugega lahko za dokaz vzamete njegov razprodan koncert v ljubljanskih Križankah s pripombo, da je bilo zunaj Plečnikovega kompleksa vsaj še enkrat toliko ljudi kot znotraj. To pa je podvig, ki ga uspejo doseči le redki izbranci.
S ploščo La Radiolina globalnega uspeha prvih dveh albumov verjetno ne bo ponovil v enakem obsegu, toda Manu Chao tudi z njim ostaja v prvi bojni liniji borcev proti krivicam tega sveta, zaradi česar ostaja še kako pomemben akter tudi v glasbeni sferi. In plošča La Radiolina pravzaprav sploh ni slaba.
Komentarji
komentiraj >>