Torek, 18. 9. 2007
MarkoO
Charlotte Whitton je nekoč dejala: »Česar koli se ženska loti, mora narediti vsaj dvakrat bolje od moškega, da bo pojmovano vsaj pol toliko kot njegovo delo. Ampak k sreči to ni težko.«
Charlotte Whitton je nekoč dejala: »Česar koli se ženska loti, mora narediti vsaj dvakrat bolje od moškega, da bo pojmovano vsaj pol toliko kot njegovo delo. Ampak k sreči to ni težko.«
Morda je stavek gospodične Whitton idealen za poistovetenje z vsemi damami, ki so se včeraj udeležile okrogle mize v okviru nacionalnega progama »Za ženske v znanosti«. Za kaj pravzaprav gre? Omenjen program je v Sloveniji zaživel v letu 2006. Njegov osnovni namen je vsako leto dvema slovenskima znanstvenicama naravoslovne znanosti, ki sta v zadnjem letu priprav na svoj doktorat in lahko dokumentirata implementacijo svojega raziskovalnega dela, za leto dni nameniti štipendijo v višini 5000 evrov. Končni cilj programa je tako poleg subvencioniranja oz. denarne vzpodbude pri pisanju doktorata tudi opozarjanje, tako na mednarodni kot tudi nacionalni ravni, na pomen žensk v znanosti. In prav okoli slednjega se je včeraj sukala dveurna debata na okrogli mizi.
Prisotne ženske, ki so pod taktirko moderatorke dr. Mance Košir sodelovale v debati, so bile: poslanka evropskega parlamenta dr. Romana Jordan Cizelj, rektorica ljubljanske univerze dr. Andreja Kocijančič, direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo dr. Tamara Lah Turnšek, štipendistka prvega nacionalnega programa »Za ženske v znanosti« dr. Luca Lovrenčić, predsednica uprave Ljubljanskih mlekarn Cvetana Rijavec in predsednica uprave SKB banke Cvetka Selšek.
Prisotne so razpravljale in izražale mnenja predvsem o tem, kako naj bi bile ženske stereotipno šibkejše. Opozarjale so na enakopravnost žensk v znanosti ter njihov pomen, predvsem na najaktualnejši paroli debate: »Svet potrebuje znanost, znanost pa ženske.« Moderatorko Manco Košir smo povprašali, kako vidi delovanje celotne akcije:
Manca Košir je okroglo mizo odprla s pojmovanjem ovir, ki se pojavljajo na poti žensk do uspeha v svetu znanosti. Vse ženske, razen dveh, so se bolj ali manj strinjale, da so bile ovire vsakdanje in neskončne ter da gre predvsem za seksističen odraz družbe. Dve udeleženki pa se nista povsem strinjali – Cvetana Rijavec in dr. Luca Lovrenčić.
Predsednica uprave Ljubljanskih mlekarn Rijavec je dejala, da je imela to srečo, da je odraščala v okolju, kjer sta bili pomembni le znanje in disciplina, čeprav je kasneje ob šolanju občutila, da je biti ženska nekoliko težje kot biti moški. Izrazila je željo, da bi moralo biti v podjetjih in v politiki takšno razmerje, kot je razmerje med moškimi in ženskami na svetu – odstotek žensk v svetu namreč predstavlja kar 55 odstotkov.
Z ovirami, s katerimi naj bi se srečevale ženske, se ni strinjala tudi štipendistka prvega nacionalnega programa »Za ženske v znanosti« dr. Luca Lovrenčić. Lovrenčićevo odlikujeta predvsem dve stvari – prva je ta, da je gospodična pri svojih mladih letih diplomirala na dveh naravoslovnih fakultetah ter uspešno zagovarjala svojo doktorsko disertacijo, druga pa, da je od debate odstopala po tem, ker ni nikoli razmišljala, da bi bila glede spola obravnavana kako drugače. Nenazadnje je prepričana, da so bili ravno njeno znanje, intelekt ter disciplina tisto, kar je bilo glavno za njen uspeh. Meni sicer, da verjetno obstajajo razlike med moškimi in ženskami, a jih dandanes, v našem sodobnem, zahodnem svetu skoraj ni. O njenem mnenju smo povprašali moderatorko okrogle mize Manco Košir …
Na tej točki je vskočila Romana Jordan Cizelj, ki je podprla njeno mnenje z dejstvom, da imajo ženske v Sloveniji relativno dober položaj. Pri tem je kot primer navedla volitve v Evropski parlament, kjer Slovenijo zastopajo štirje moški in tri ženske.
Druga točka oz. bolje rečeno subtematika, v katero je zanesla debata, je problematiziranje družine; evropska poslanka Cizelj je namreč pogovor o ovirah zaključila z mnenjem, da so ovire, ki zapirajo ženskam pot do uspeha, predvsem tiste, ki so v njihovih glavah. Mlade ženske naj bi razmišljale o otrocih in družini kot o objektu, ki jih bo oviral na njihovi poti. Gospa Rijavec je pri tem pristavila, da se pri formiranju družine s partnerjem problematizirajo predvsem otroci, saj naj bi bili le-ti domena žensk.
Problem je torej v moških samih. Oni so tisti, ki morajo spremeniti svoje mišljenje in ne ženske. Oni se morajo odvrniti od kakršnih koli seksističnih obravnavanj družbe in oni so tisti, ki morajo začeti sodelovati na diskusijah o ženski emancipaciji. Kot dokaz za slednje je bila včerajšnja udeležba oz. razmerje med ženskami in moškimi; žensk je bilo namreč trideset, moški pa le trije. Lastnoročno prešteto.
Okrogla miza se je zaključila z mislijo Mance Košir, da o ženskah v znanosti in šolstvu v 19. stoletju ne vemo nič, o njihovem poskusu emancipacije v 20. stoletju le malo; kaj bo torej z ženskami v 21. stoletju? Ozaveščajmo in pomagajmo tistim (ženskam), ki so željne uspeha.
Samo za vas je naši boljši polovici prisluhnil Marko O.
Komentarji
komentiraj >>