Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sobota, 22. 9. ´07 ob 19.00 (ponovitev 29. 9. ´07 ob 10.00) BURNT FRIEDMAN: First Night Forever (Nonplace Records, 2007) (3469 bralcev)
Sobota, 22. 9. 2007
goran



Burnt Friedman: First Night Forever

Obstaja kategorija glasbenikov, ki so se s svojim preteklim delom potrdili do te mere, da od njih pravzaprav niti ne moremo več pričakovati izdelka, ki ne bi bil dorasel njihovemu renomeju. In v to druščino nedvomno sodi tudi nemški kreativec Bernd Friedmann alias Burnt Friedman, ki je včeraj pod to znamko objavil svoj novi album ‘First Night Forever’. Friedman je v glasbenem znanju tako zelo podkovan, da mu na videz brez večjih naporov uspeva kombinirati tako različne prakse kot so jazz, funk, afriške, karibske in brazilske godbe, krautrock, elektronska glasba in še kaj, pri tem pa ves čas ostaja tudi dosledno nemški, oziroma samosvoj, zaradi česar mu seveda pritiče še dodaten velik plus. (v celoti!)
* Obstaja kategorija glasbenikov, ki so se s svojim preteklim delom potrdili do te mere, da od njih pravzaprav niti ne moremo več pričakovati izdelka, ki ne bi bil dorasel njihovemu renomeju. In v to druščino nedvomno sodi tudi nemški kreativec Bernd Friedmann alias Burnt Friedman, ki je včeraj pod to znamko objavil svoj novi album ‘First Night Forever’. Friedman je v glasbenem znanju tako zelo podkovan, da mu na videz brez večjih naporov uspeva kombinirati tako različne prakse kot so jazz, funk, afriške, karibske in brazilske godbe, krautrock, elektronska glasba in še kaj, pri tem pa ves čas ostaja tudi dosledno nemški, oziroma samosvoj, zaradi česar mu seveda pritiče še dodaten velik plus. Sam pravi, da v Nemčiji glasbo v grobem delijo na zabavno in resno, da pa obstaja tudi skupina ljudi nekje vmes (kamor sodi tudi sam), ki se je bojijo tako akademiki kot pop industrija in to le zato, ker pač ne upoštevajo vzpostavljenih norm. In besedna zveza »nekje vmes« spremlja tega multiinstrumentalista že skozi vso njegovo kariero. Privlači ga tako pop kot akademska glasba. Z eno nogo stoji v preteklosti v obdobju nemškega novega vala, z drugo v prihodnosti. En studio ima zaprt v svojem prenosniku, v drugem pa sodeluje s številnimi instrumentalisti. Ta nasprotja so tisto, kar daje njegovi glasbi šarm, njemu pa vedno večji ugled v glasbeni skupnosti.

Friedman se začne z glasbo ukvarjati pri svojih štirinajstih v letu 1979, takrat še z nasnemavanjam na trakove, v osemdesetih nato izda serijo kaset, prvo dvanajstinčnico pa objavi leta 1990. Glasbo s te plošče lahko postavimo nekam med techno ter EBM, ta dva izraza nato razširi še na bolj abstraktne prakse, spogleduje pa se tudi z industrialom, electrom in ambientalno glasbo, kar ga proti sredini devetdesetih pripelje tudi do trip hopa in dubovsko obarvanih poizkusov. V drugi polovici devetdesetih pod različnimi psevdonimi vedno bolj opušča repetitivne vzorce ter začne eksperimentirati z razgibano formo, ki ji sledi še danes. Leta 1998 z Uwejem Schmidtom v tem duhu na noge postavi zasedbo Flanger in se spopade z nekakšnim neo-jazzom, pri katerem je v ospredju brisanje mej med elektronskim programiranjem in v živo odigrano glasbo. V tej formaciji se dvojcu pri koncertih pridruži tudi »Canovec« Jaki Liebezeit, z njim pa Friedman začne sodelovati tudi pod svojim solo psevdonimom ter v postavi The Nu Dub Players, s katero odpirajo področje downtempa, duba in eksperimentalne godbe. Svoj interes za brisanje mej med elektronsko manipulacijo in v živo odigrano glasbo še bolj razširi pod svojim psevdonimom Burnt Friedman, potem ko leta 2000 ustanovi založbo Nonplace, pri kateri je torej včeraj izšel že njegov četrti album pod to znamko.

S ploščkom ’First Night Forever’ Friedman potrjuje, da ga izraz, ki se ga zadnji čas loteva v različnih formacijah (morda še najbolj z Davidom Sylvianom v zasedbi Nine Horses), vedno bolj privlači. Sam pravi, da ga zanima delanje glasbe za širši krog poslušalcev in skozi prizmo te ideje tudi postavljanje pop formata v bolj obskurno področje. In čeprav je še do nedavnega trdil, da s psevdonimom Burnt Friedman ostaja v bolj instrumentalnih vodah, se očitno vokalni glasbi ni mogel upreti in tako je k sodelovanju povabil pet bolj ali manj uveljavljenih vokalistov, ki pa so vsaj širšemu občestvu precejšnja neznanka. Svoj glas so mu posodili Steve Spacek, Enik, Barbara Panther, Theo Altenberg in Daniel Dodd-Ellis, med instrumentalisti pa se je ponovno znašel njegov stari sodelavec, kitarist Joseph Suchy, pa pihalec Hayden Chisholm, čelist Claudio Bohorquez in številni drugi. Instrumentalne podlage so nastajale vse od leta 2001, zato ni čudno, da je tokrat šel še bolj v eklektični ekstrem, kot to sicer velja za njegovo glasbo. Spekter različnih praks je tako obsežen, da postane naštevanje različnih izrazov, ki se jih loti tokrat, povsem nesmiselno. V skladbe takorekoč vpne elemente vseh godb, ki se jih pod različnimi psevdonimi loteva od preloma tisočletja, in jih sestavi v bogat kolaž, ki pa odlično funkcionira kot celota. In kljub temu da so instrumentalne podlage že same po sebi do vrha napolnjene z vsebino, tudi vokalni vložki ne izpadejo prisiljeno. Prav nasprotno. Zdi se, da je Friedman zelo dobro vedel, kaj hoče, in očitno je pevcem dal natančne napotke, saj vokali odlično nadgrajuejo ideje, ki jih je zastavil z glasbeno podlago.

’First Night Forever’ je torej zelo razgibana plošča, ki jo odlikuje predvsem njena prikrita kompleksnost. Pod na videz lahkotnejšim površjem se namreč skriva intrigantna vsebina polna detajlov, s katero Friedman svoje produkcijske veščine postavi še na višjo stopnico. Kombiniranje elektronskih manipulacij z živimi inštrumenti ni njegova pogruntavščina, vendar pa je gotovo eden najboljših predstavnikov tovrstnega početja, za katerega je pač potreben tisti pravi občutek, saj se vse prepogosto dogaja, da tovrstna prečenja končajo v pozabi.

pripravil Goran Kompoš



Komentarji
komentiraj >>