Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ponedeljek, 1. 10. ´07 ob 19.00 (ponovitev 8. 10. ´07 ob 10.00) CARIBOU: Andorra (Merge, 2007) (3384 bralcev)
Ponedeljek, 1. 10. 2007
goran



Caribou: Andorra

Čas za spoved. Spodaj podpisani bi tole novo ploščo (za kanadsko izkušnjo bogatejšega) Britanca bržkone za nedoločen čas namenoma spregledal. Komad ‘Melody Day’, ki smo ga pred nedavnim cel teden poslušali v RŠ Hitu je pač dal vedeti, da Dan Snaith še vedno podoživlja glasbo, s katero se je ukvarjal na svojih zadnjih dveh albumih. Pa skladbi ni moč ničesar očitati, prej nasprotno. Gre za odličen naslov, ozaljšan z vsemi potrebnimi pritiklinami, ki ga znotraj sorodnega materiala umeščajo v tisto bolj všečno kategorijo. Težava (ki je odvisno od posameznika - lahko zelo velika ali pa zanemarljiva) je pravzaprav le ta, da se tovrstnega izraza na zelo podoben način loteva vedno več glasbenikov. Ti prihajajo bodisi iz vrst neo-folkerjev, ki se vedno bolj oddaljujejo od preverjene akustične estetike, ali pa iz vrst elektronsko navdahnjenih producentov, ki so novo zabavo poiskali v skladanju s pomočjo klasičnih inštrumentov. Med slednje sodi tudi Snaith, ki se s svojim četrtim albumom ozre še nekoliko dlje v preteklost. Nekam tja, kamor se je pred nedavnim z enim boljših letošnjih albumov vrnil tudi Panda Bear, sicer član newyorških odpičencev Animal Collective. (v celoti!)
* Čas za spoved. Spodaj podpisani bi tole novo ploščo (za kanadsko izkušnjo bogatejšega) Britanca bržkone za nedoločen čas namenoma spregledal. Komad ‘Melody Day’, ki smo ga pred nedavnim cel teden poslušali v RŠ Hitu je pač dal vedeti, da Dan Snaith še vedno podoživlja glasbo, s katero se je ukvarjal na svojih zadnjih dveh albumih. Pa skladbi ni moč ničesar očitati, prej nasprotno. Gre za odličen naslov, ozaljšan z vsemi potrebnimi pritiklinami, ki ga znotraj sorodnega materiala umeščajo v tisto bolj všečno kategorijo. Težava (ki je odvisno od posameznika - lahko zelo velika ali pa zanemarljiva) je pravzaprav le ta, da se tovrstnega izraza na zelo podoben način loteva vedno več glasbenikov. Ti prihajajo bodisi iz vrst neofolkerjev, ki se vedno bolj oddaljujejo od preverjene akustične estetike, ali pa iz vrst elektronsko navdahnjenih producentov, ki so novo zabavo poiskali v skladanju s pomočjo klasičnih inštrumentov. Med slednje sodi tudi Snaith, ki se s svojim četrtim albumom ozre še nekoliko dlje v preteklost. Nekam tja, kamor se je pred nedavnim z enim boljših letošnjih albumov vrnil tudi Panda Bear, sicer član newyorških odpičencev Animal Collective. Na tapeti so ponovno šestdeseta in zgodnja sedemdeseta leta minulega stoletja, ko so Beach Boys in njihovi somišljeniki postavili temelje psihedeličnemu popu.

Snaith podrobnejše predstavitve pravzaprav ne potrebuje, saj je precej reden gost vaše priljubljene frekvence, poleg tega pa se je v minulih treh letih že dvakrat predstavil tudi pred ljubljanjskim življem. Prvič še pod psevdonimom Manitoba (kateremu se je pozneje zavoljo človeške neumnosti odpovedal), drugič pa že s svojim novim aliasom Caribou, ki se ga je bojda domislil med prebavljanjem LSD-ja globoko v kanadskih gozdovih. Le upa lahko, da ga tokrat pred sodišče ne bo poslal kakšen pravni zastopnik teh severno-ameriških jelenov. Med menjavo aliasov je Snaithova glasba ostala enaka. Opazno drugačna je bila pravzaprav le ob začetku njegovega solističnega ustvarjanja, ko je s prvencem ‘Start Breaking My Heart’ predstavil zelo svežo elektronsko formo in vstopil v druščino takrat najbolj inovativnih in samosvojih producentov. Že z naslednjim albumom pa je torej prestopil med tako imenovane folktroničarje, razdelil svoje stare privržence, si pridobil nekaj novih in s strani kritiške srenje požel »pollice recto« (izg; pòliče rekto).
Z ‘Andorro’ Snaith na prvi posluh ostaja na zelo podobnem terenu kot s prejšnjo ploščo. Še vedno je v ospredju estetika psihedelične izkušnje iz šestdesetih in sedemdesetih let minulega stoletja, ki jo izvrstno ujame v sožitje s sodobno produkcijo. Precej večji poudarek je tokrat na melodijah in večglasnih harmonijah, zaznati pa je tudi težnjo po postavljanju skladb v neko splošno veljavno pop formo. Očitno je Snaith med snemanjem tega albuma poleg glasbe številnih avantgardnih, eksperimentalnih glasbenikov, spoznaval tudi glasbo tistih bolj mainstreamovskih bendov izpred štiridesetih let, ki so tehniko pisanja pop pesmi obvladali do potankosti. Sam se je tega lotil s plastenjem številnih posnetkov iz domačega sobnega studia, s čimer si je postavil bogato zvočno polje polno detajlov. Žal se v tem okolju nekoliko izgubijo bobni, ki jih pogosto prekrijejo razna zvončkljanja, piskanja in distorzije. To pa v kombinaciji z glasnostjo v srednjem spektru frekvenc odpre precej monotono zvočno podobo in tako nekoliko zaduši dinamiko sicer precej razgibanih skladb. Zelo zanimivo bi bilo denimo slišati verzijo albuma, ki bi jo Snaith posnel s svojim bendom v živo. Posnetki z njihove vaje za prihajajočo turnejo namreč dajejo vedeti, da je to pravzaprav glasba, ki mora biti odigrana v živo, saj šele takrat na polno zadihajo vsi inštrumenti. No, nekaj sonično manj obteženih skladb se odlično znajde tudi na albumu, monotonost pa občasno razbije tudi z nekaj prekopici, ki poslušalca pripeljejo do zadnjega, najbolj intrigantnega kosa na ploščku. ‘Niobe’, z devetimi minutami najdaljša skladba z albuma, ponudi epske razsežnosti, v katerih si Snaith odpre dovolj prostora, da psihedelični elementi, ki jih potencira z repetitivnim vzorci bobna, poslušalca postavijo v središče univerzuma. Album kot celota tako poskrbi za precej mešane občutke. Z nekaj več raznovrstnosti bi poslušalca gotovo še bolj pritegnil, po drugi strani pa je Caribou med snemanjem v glavi morda imel tudi idejo, kako skladbe postaviti v koncertno formo. Kakorkoli že, album je tak, kot je, potrebuje pa predvsem nekaj privajanja na specifično zvočno estetiko, ki z vsakim ponovljenim poslušanjem postaja bolj razumljiva.

Album ‘Andorra’ žal sodi v kategorijo, za katero se zdi, da se je izpela že pred časom. Vse več je generikov, ki glasbi zbijajo vrednost, saj je v poplavi podobne vsebine pač težje najti naslove, ki ponujajo presežek. Slednjega vsaj delno ponuja tudi novi Cariboujev album. In če se ob koncu vrnemo na začetek – ali bi pisec teh vrstic obžaloval morebitno ignoriranje albuma? Odgovor je: »bi«. Če ne zaradi drugega, že zaradi skladbe ‘Niobe’, ki ob predpostavki, da bo Snaith nadaljeval v podobni smeri, temu izrazu napoveduje svetlo prihodnost.

pripravil Goran Kompoš



Komentarji
komentiraj >>