Ponedeljek, 1. 10. 2007
sash
Saša Serban recenzira včerjajšnji nastop ženeskih hrupačev Knut in njihovih berlinskih kolegov Monno v Menzi pri koritu ... (v celoti!)
* Če je nedelja običajen dan za počitek in zato obeta, da se človek končno naspi, potem je večerni obisk koncerta na Metelkovi lahko le še nadgradnja dneva, saj smo ga večinoma itak preživeli v postelji. Če pa se v takem primeru odpravimo na koncert (pri nas že gostujoče) berlinske trash doom četverice Monno in ženevske metal hardcore zasedbe Knut, si zaradi obilne zvočne masivnosti, ob katero naletimo, lahko obetamo absolutno prebujenje. Recimo, da je bilo nekako tako.
Včerajšnji koncert je uvedla berlinska četverica Monno. Udaren, počasen, prodoren in brezkompromisen ritem, ob katerem se Monno gibljejo po rezilu med hrupom in agresijo, med organiziranostjo in čutnostjo, se je krojil predvsem preko basa in bobna. Dopolnjevala sta ga laptop in saksofon, ki pa v vsej predstavi zavzameta nekako stransko vlogo, saj večino časa ni jasno, kaj sploh igrata. Saksofon tako več nima zvoka saksofona, je neke vrste dodatek k organiziranem hrupu, ki na momente tudi prevzame funkcijo mikrofona in polni nastajajočo zvočno sliko. Narobe bi bilo govoriti o dinamičnosti komadov, čeprav taki nedvomno so, a kombinacija težkih in počasno-udarnih ritmov, ki jih spremljajo zvočne zanke s prepletanjem distorziranega vokala in neprepoznavnega saksofona, se je skozi počasnejše epske komade na včerajšnjem nastopu zasedbe Monno delno obdržala na enem mestu. Fantje so tako na momente dajali občutek, da so bolj spretni programerji kot pa glasbeniki. Vendar so proti koncu koncerta pokazali, da se lahko tudi razživijo in so svoj nastop končali v tako imenovanem “razčefuku”, ki je pustil obiskovalce v pričakovanju bisa, ki ga žal ni bilo.
Ženevski Knut so v nasprotju z zasedbo Monno začeli zelo energično. Zvočno zajemajo področje, ki bi se lahko razpelo med bende, kot so novodobnejši epski Isis, končalo pa bi se pri hardcoru stare šole alla Unsane. Knut so sestavljeni iz dveh kitar, basa in bobnov, ki tvorijo mogočno ritmično podlago. Podkrepi jo brutalen vokal, ki ne popušča dolgim vpadom in ostaja suveren. Če so obiskovalci ob prejšnjem bendu le nekoliko pomigovali z glavami, so ob zvočnem navalu Ženevčanov začeli zdaj aktivno reagirati na slišano. Bend res deluje kot usnjen bič s kovinskimi kavlji, saj je zelo neposreden. V relativno kratkih komadih se Knut ujamejo v zanke in ob vsej svoji brutalnosti in neposrednosti gradijo dinamiko, ki je v nasprotju z drugimi podobnimi bendi ni. Tako se poslušalec lahko osredotoči bodisi na prevladujočo brutalnost bodisi na naraščajočo dinamiko, ki za sabo skriva dodaten melos. Tako nam Knut omogočijo, da jih doživimo dvoplastno, to je neposredno in nezavedno. Edino, kar je včerajšnji koncert nekoliko motilo, je bilo precej glasno ozvočenje, ob katerem bi si človek zaželel zafiltrirati ušesa. Toliko bolj prijetno je bilo zato slišati instrumentalni bis, v katerem so Knut pokazali nežnejšo, a z nič manj resno intenzivnostjo obdano glasbeno plat, ki je izzvenela v žagajočih kitarskih linijah in pustila obiskovalce včerajšnjega koncerta zadovoljene. Lahko si zaželimo le še več tako preživetih nedelj na Metelkovi.
S piskom v ušesih sem recenzijo včerajšnjega koncerta Monno in Knut spisal Saš Serban.
Komentarji
komentiraj >> Re: Ponedeljek, 1. 10. ´07 ob 17.00; KNUT in MONNO na Metelkovi!!!
anonimni alkoholik [28/10/2007]
odlicna recenzija!!!
odgovori >>