Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Torek, 2. 10. ´07 ob 19.00 (ponovitev 9. 10. ´07 ob 10.00) MURCOF: Cosmos (Leaf, 2007) (3305 bralcev)
Torek, 2. 10. 2007
tadej



Murcof: Cosmos

Skozi celotno diskografijo Fernanda Corone smo priča neprestanemu razvoju glasbenega izraza, ki se kaže preko razvoja mikrobeatov in dronov oziroma z drugimi besedami, pošiljanja klasike v vesolje, kamor je z novim albumom tudi prispela. Tu gre seveda poleg razvoja lastnih tehnik in trikov tudi za razvoj digitalnih glasbenih inštrumentov, kot je na primer Murcofu ljubi sampler, ki v današnjem času predstavlja že konkretni izziv za zvočne raziskovalce. In če je s prejšnjo plato Murcof 'nadmudril' mikro beate, se je tokrat bolj posvetil plastenju dronov (v celoti!)
* Fernando Corona alias Murcof se je rodil leta '70 v mehiškem mestu Tijuana, odraščal pa je nekaj deset milj južneje, v majhnem pristanišču Ensenada. V devetdesetih je skladal glasbo za sodobni ples, kjer se je podrobneje seznanil z avantgardno klasiko, delal pa je tudi zvoke za računalniške igrice. Prvo samostoječo glasbo je izdal pod imenom Terestre, kjer je spajal lokalno folkloro in konvencionalnejše plesne ritme različnega porekla. To je bila tudi usmerjenost lokalnega kolektiva »Nortec«, ki je sčasoma prerastel v nekakšen obskurni elektronski žanr, njihova glasba pa je s skupnimi močmi izhajala na različnih kompilacijah. Leta 2000 pa se je Fernando preselil v Barcelono, kjer je začnel pod imenom Murcof realizirati neprestano kopičenje novih idej, plodove raznovrstnih glasbenih vplivov, ki so se stekali predvsem iz eksperimentalne elektronike, klasike in jazza. Odločil se je da bo predvsem klasiki nataknil peruti, zato je 'zakurbljal' svoj sampler in začel klasične napeve raztegovati v gibčnem polju elektronike.

Skozi celotno diskografijo Fernanda Corone smo priča neprestanemu razvoju glasbenega izraza, ki se kaže preko razvoja mikrobeatov in dronov oziroma z drugimi besedami, pošiljanja klasike v vesolje, kamor je z novim albumom tudi prispela. Tu gre seveda poleg razvoja lastnih tehnik in trikov tudi za razvoj digitalnih glasbenih inštrumentov, kot je na primer Murcofu ljubi sampler, ki v današnjem času predstavlja že konkretni izziv za zvočne raziskovalce. In če je s prejšnjo plato Murcof 'nadmudril' mikro beate, se je tokrat bolj posvetil plastenju dronov.

Murcof se nam že od nekdaj kaže kot odličen skladatelj in elektronski eksperimentator. Tako lahko njegovo glasbo občudujemo predvsem iz dveh vidikov: na eni strani imamo premišljeno in z občutkom urejeno glasbeno lupino, na drugi strani pa elektronsko jedro, svet delnih naključnosti in nestanovitnosti. Ritmi na novi plošči, tam kjer se pojavijo, so sicer repetitivni, tako da ima glasba trdno ogrodje, vendar imajo subtilno notranjo dinamiko in so zatorej neprestano spreminjajo. Vsi ti mini kliki so sestavljeni iz različnih zvokov, ki skozi čas v različnih razmerjih in dolžinah skrbijo za neprestano spreminjanje na videz konstantnih mikro beatov. Tu ne gre za kičasto 'afnanje', ki bi bilo opazno iz letala, ampak za drobne delikatne spremembe, ki rezultirajo v elastičnost zvoka, značilni za prvo linijo ritmične elektronike. Na ta način Murcof ustvari efekt filma, ki slike spremeni v gibanje, v našem primeru pa zvoku odpre novo dimenzijo, saj šume in klike iz linearnega sekvencerja prestavi v prostorske želatinaste sfere.

Klasični deli in emo jazz elementi se na novi plošči skrivajo v plasteh bogatih dronov in večinoma plavajo pod površjem. Plošča ima tudi nekaj absolutno norih trenutkov, kot na primer cerkveno orgeljski izbruh prvega komada Cuerpo Celeste, kjer se iz globočine zvočnega morja izstreli zaprto vesolje zvoka, ki seveda eksplodira na nebu in ga v epskem slogu spremlja horda elektronskih serafov in kerubov, kot tudi tistih brezbrižnih zvokov, ki se pretvarjajo kot da se ni pravzaprav nič zgodilo. Predvsem v takih delih in dronažnih perverzijah se nam kaže gratiniranost plošče Cosmos, ki je na finiš čakala kar leto in pol. Murcof namreč pravi, da nerad ustvarja na hitro in da je nujnost njegovega ustvarjanja predvsem dolgo časovno obdobje. Kaj pa je naredil v zadnjem letu iz štirih komadov iz albuma Cosmos, pa lahko preverite na istoimenskem neuradnem EPju. Komadi iz tega EPja so namreč nehote zašli na internet in tako lahko vidimo, da se eno leto stare verzije na las podobne novim. Vendar gre za nekaj detajlov, ki upravičijo njegov način dela in posledično čakanje fenov.

Navdih za album Cosmos po Fernandovih besedah prihaja iz zrtja v zvezdnato nebo in z njim povezanega občutka neskončnosti, majhnosti ter raznih vprašanj, kot je na primer kaj se nahaja zunaj vesolja ali kaj podobnega. In ker nas taka vprašanja spremljajo že celo življenje, vas verjetno gledanje v nočno nebo spomni ne otroška leta, ko ste se prvič spraševali take reči in prvič bulili v noč kot tele v nova vrata. Pravzaprav se s tem odpre sled spomina, ki nas za trenutek magično popelje vse do tiste zreducirane otroške zavesti, ki bi bila danes prav gotovo dražja kot nafta, če bi se jo še dalo kupiti. In narediti album, ki bi nas popeljal na tako pot občutkov je seveda pravi podvig, ki pa je Murcofu zavidljivo uspel. Glavna sestavina njegovega recepta je zagotovo uporaba elementov klasične glasbe, ki se na podoben način kot kakšen pop zažirajo v nas že celo življenje, vendar vedno z neko distanco in zato zanimivostjo. Ta distanca pa se na albumu Cosmos hkrati briše in ohranja, saj smo prepuščeni sodobni morfologiji elektronske glasbe, ki na svoj kaleidoskopski način skrbi za vsebino. Tako smo na glasbeni način vrženi v nekakšen proust-ovski svet, ki se z že prej omenjeno izrazno estetiko postavlja v sam vrh sodbobne elektronike.

Pred vami je idealna jesenska plata, ki ji kljub elektronski naravi ne manjka živosti dronov kakšnih psy folkerjev Pelt, katerih pa tudi ne omenjamo kat tako, saj marsikateri del na plošči Cosmos asociira prav na njihov unikatni način zategovanja in operiranja. In ko/če bo Pelt-like free folk dronanje postalo nova futuristična podzvrst elektronske glasbe, na kar nakazujejo tudi že nekateri previdni podvigi novejše elektronike, bomo seveda odprli šampanjce in nazdravili. Do takrat pa se naslajamo na prvih zametkih, ki jih skupaj s še mnogimi drugimi elementi v svoji predčasni formi, oziroma drugače, končno eni času primerni formi, združuje Murcofova glasba

pripravil Tadej Droljc



Komentarji
komentiraj >>