Petek, 5. 10. 2007
goran
Goran Kompoš recenzira nastop Felixa Kubina v Menzi pri koritu ... (v celoti!)
* Sinoči je v Menzi pri koritu svoj Vostok parkiral nemški sci-fi boljševik Felix Kubin, ki nas je z disharmoničnim navigiranjem med najrazličnejšimi praksami potisnil v surrealistično zmešnjavo, ki pa jo preko kabareja staplja v intrigantno celostno podobo.
Felix se je s glasbo srečal v najbolj idealnem obdobju za to, kar počne sedaj. Šlo je za čas, ko je bil v veljavi kodeks »anything goes«. Muzičarji oziroma po večini nemuzičarji so stopili na prizorišče in počeli stvari, ki na glasbenih podijih do tedaj niso imele kaj iskati. Pomembna je bila pravzaprav le močna odrska prezenca ter zabavanje v prvi vrsti samih sebe, če se je ob tem zabavala tudi raja, pa seveda še toliko bolje. Vse do tedaj znane forme so bile pozabljene, ko sta se na prelomu sedemdesetih in osemdesetih pojavila punk in novi val. Morda najbolj razburljivo dogajanje v tem času je mesto dobilo prav na nemških tleh, kjer so glasbeniki na krilih zeljarjev že zelo zgodaj začeli družiti eksperimentalne elektronske prakse s tistim bolj običajnim pop formatom. Pojavila se je plejada glasbenikov, ki je preko Kraftwerkov odpirala vrata elektronski glasbi oziroma technu. Še bolj kot tipično nemško zadržana in kontrolirana düsseldorfska četverica pa so bili s Kubinovega zornega kota zanimivi majhni obskurni bendi, ki so bili po svoji energičnosti zelo blizu punkerjev oziroma so jih v tem elementu nemalokrat tudi presegli.
Več kot očitno je, da se je tega nastopaštva priučil tudi Kubin, ki zase pravi, da mu je ta estetika sicer zelo blizu, vendar da do nje ne goji nobene nostalgije. In tu se z njim lahko le strinjamo. Očitno je, da se znotraj te retro estetike odlično znajde, vendar pa svojo glasbo postavlja v povsem sodoben kontekst, ki se ves čas spogleduje tudi s futurizmom. S staro gardo ga tako družijo predvsem njegova dodelana odrska govorica, kostumografija in nenazadnje tudi spremljajoče videoprojekcije. V teh se izmenjujejo bizarne risanke v režiji Mariole Brillowske in mini filmčki, v katerih Kubin razkriva svojo fascinacijo nad vesoljem ter še posebej kozmonavti, denimo Jurijem Gagarinom, v imenu katerega nas je uvodoma tudi pozdravil. Šov torej postavi v izrazito kabarejsko okolje. Obda se s starimi sintetizatorji, samplerjem, ritem mašino in številnimi efekti, v odmorih se ves čas pogovarja s publiko in tudi preko posvetil skladb (denimo Klausu Nomiju) da vedeti, od kod prihaja. Na svoj račun pridejo fetišisti specifične nemške elektronske govorice, saj se v Kubinovi glasbi da prebrati vse od zgodnjih Stockhausnovih elektronskih eksperimentov, krautrockerskega sintetičnega prebiranja pa pozneje izjemno plodnega novovalovskega podmladka ter seveda sodobnih elektronskih zvokov. Prav ta specifična nemška estetika je tisti element, ki njegovo glasbo močno ločuje od sorodne sodobne produkcije, saj se plesno usmerjena elektronska glasba skoraj brez izjem napaja iz izročila detroitskega techna. Kubin pa torej pokaže, da je ideje njegovih nekoliko starejših nemških kolegov moč povsem suvereno nadgraditi v sodoben kontekst.
V instrumentalnih skladbah se ves čas poigrava s samplerjem, iz katerega odmevata jezik risank in številna zabavna besedičenja, ves čas pa tudi infantilno prebira tipke svojih retro sintetizatorjev. V sinočnjem setu, ki je bil bržkone še bolj energičen kot običajno, pa so mesto našle tudi trde tehnaške poskočnice, v katerih osrednjo vlogo prevzame ritem mašina. Odlično se znajde tudi v skladbah, kjer se prelevi v vokalista in ponudi vse od umirjenega šansona do kričavih punkovskih izbruhov. Med drugim je odpel tudi komad ’There is a garden’, ki se vrti v podlagi in je zelo luciden prikaz njegovega sprevrženega humorja, močnega vodila tako v njegovem studijskem delu kot tudi na odru in vseh drugih ustvarjalnih področjih. Sam pravi, da mora biti tisti pravi humor nekoliko strašljiv in tudi to se v njegovem nastopu lepo vidi, ko se, denimo, v vsega dveh minutah norčavost shizofrenično sprevrže v agonijsko norenje. Ta dinamika pa njegovo eklektično godbo naredi še bolj zanimivo.
Felix je požel odobravanje prisotnih, ki pa so se nekoliko bolj razživeli šele ob koncu in tako nam je samooklicani dadaist poklonil še dva izrazito energična bisa. Morda bi celo nadaljeval, a očitno je bilo, da mu je že skoraj uro in pol dolg redni del izstisnil malodane zadnje atome moči. Skozi prizmo vsesplošne veselice bi bilo vzdušje bržkone še na višji ravni, če uvodnega nastopa ne bi odpovedal domači elektronski dvojec Orton, ki bi temperaturo dvignil na primerno stopnjo. No, dobili pa smo torej odličen koncert genialnega norca Felixa Kubina, ki odrski prezenci daje nov pomen.
Pripravil Goran Kompoš.
Komentarji
komentiraj >>