Nedelja, 7. 10. 2007
barbara
PJ Harvey, glasbenica, ki je s svojo izrazito feminilno senzibilnostjo konkretno zaznamovala indie-rock sceno devetdesetih, ne mara predalčakanj. Čeprav so jo mediji že od njenih začetkov, torej od izida njenega prvenca Dry iz leta 1992, takoj umestili v Riot Grrrl gibanje, se je z vsakim intervjujem trudila razlagati, da je predalčkanje nesmiselno početje, saj je konec koncev vsaka plata, ki jo je izdala oaza zase. (v celoti!)
* PJ Harvey, glasbenica, ki je s svojo izrazito feminilno senzibilnostjo konkretno zaznamovala indie-rock sceno devetdesetih, ne mara predalčakanj. Čeprav so jo mediji že od njenih začetkov, torej od izida njenega prvenca Dry iz leta 1992, takoj umestili v Riot Grrrl gibanje, se je z vsakim intervjujem trudila razlagati, da je predalčkanje nesmiselno početje, saj je konec koncev vsaka plata, ki jo je izdala oaza zase.
»Doživljam se bolj kot raziskovalko. Vznemirjajo me nove, še neznane stvari. Raziskovanje je vseživljenjski projekt. Včasih se prebudim v grozi ob misli, da mi ne bo uspelo raziskati vsega, kar me zanima. Preden umrem seveda. To je očarljiv, a hkrati strašen občutek.«, je povedala v zadnjem intervjuju za revijo Wire.
In gotovo se njeni zvesti poslušalci ne bi mogli bolj strinjati z njeno izjavo. Polly Jane Harvey namreč od začetkov dela takšno glasbo, kakor se v določenem obdobju počuti. In tako kot se menjuje njeno razpoloženje, se od plate do plate menjujejo tematike, načini skladanja, ekspresivnost in dinamičnost. Njen predzadnji izdelek z naslovom Stories from the city, stories from the sea je na primer poslušalce nagovarjal v neobremenjenem in lahkotnem tonu. Temu obdobju, ki je bilo očitno polno optimizma, je ponovno sledilo obdobje bolj intimnih in temačnih tavanj, ki jih je Polly zabeležila na svoji predzadnji plati Uh Huh Her. Plata, ki je pred dobrimi tremi leti nastala v popolnoma do it yourself maniri. Nocoj se srečujemo z njenim zadnjim studijskim albumom, osmim po vrsti. Tudi tokrat nas ta samosvoja glasbenica ne pušča ravnodušnih in praznih rok. Tudi njen najnovejši izdelek, ki sliši na ime White Chalk, je več kot očitno še ena oaza zase.
Navdiha za zadnjo plato ji ni bilo treba iskati daleč. Tokrat je bilo potovanje bolj notranje, kot geografsko. PJ Harvey se je namreč vrnila v svoj rodni Dorset, pokrajno nedaleč stran od Londona, in tam vzpostavila stik s predniki in umrlimi sorodniki. Za to svojo notranje popotovanje si je izbrala tudi bolj arhaičen inštrument. Dolgoletno spremljevalko električno kitaro je namreč zamenjala za klavir in ga uporabila tako za ritmične, kot za melodične vložke. In čeprav je bil ta inštrument zanjo nekaj povsem novega, ga je s postopnimi in kot sama trdi, predvsem vztrajnimi prijemi, kmalu vzela za svojega. Skozi celotno plato je čutiti, da se je z njenim nastajanjem to trdo delo spreobrnilo v navdušujoče in igrivo sprehajanje po črno-belih tipkah. To zaznamo tako v posameznih podlagah, ki gredo z lahkoto mimo ušesa neopažene, kot v konkretnih, namerno izpostavljenih prehodih. A Polly se za repastim velikanom ne počuti še dovolj vehementno, saj na svojih nastopih še vedno uporablja metronom. In morda je ravno zaradi te začetniške nerodnosti njeno igranje tako radoživo-intimno in na nek način pristno. Zdi se, da ji uspe s klavirjem osvoboditi vsako noto in tako dobi posledično vsak komad svoj prostor pod soncem. A to nam od samih začetkov sporoča že njen liričen svet, v katerem se poslušalcu zazdi, da prav noben njen komad ne pride na dan z lahkoto. Tudi tokrat se tematike menjujejo. Hrepenenje, obžalovanje, izguba in moralnost, njene večne spremljevalke, ostajajo še vedno prisotne. Razlika je le ta, da se PJ Harvey ne dotika intimnega sveta dveh človekov. Ljubezen je tokrat usmerjena v svet kot celoto, po katerem pa se ne sprehaja sama. Njeni večni spremljevalci so tudi njeni glasbeni sodelavci: bobnar Jim White, multiinštrumentalist John Parish in klavijaturist Eric Drew Feldman. Vsi trije seveda izkušeni muzičarji na svojem področju, saj se njihova prisotnost spretno skrije za podvigi glavne protagonistke. Kar na svojih platah PJ Harvey nedvomno je. Tudi White Chalk ni izjema. Pred nami je torej še en dokument, ki nam bo ponovno razgalil in osvetlil gospodično Polly Jane Hravey.
pripravila Barbara Prassel
Komentarji
komentiraj >>