Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Festivalski termin II.: Mesto žensk; ponedeljek, 8. X. 07, ob 13.15 (3866 bralcev)
Ponedeljek, 8. 10. 2007




13. Mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk se je prevesil v drugi teden. Danes pregledujemo razstavo Nataše Skušek "Svetlo modro in rožnato" ter plesno predstavo Maje Delak "Drage, drage".
13. Mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk se je prevesil v drugi teden. Danes pregledujemo razstavo Nataše Skušek "Svetlo modro in rožnato" ter plesno predstavo Maje Delak "Drage, drage".

V soboto zjutraj, ko se mlade družine idilično odpravijo z otroki na trg, tortico in v živalski vrt, se je v okviru Mesta žensk v Mačji kavarnici v veleblagovnici Nama otvorila prostorska inštalacija. Oblikovala jo je Nataša Skušek v sodelovanju z Nado Kirn Špolar iz Društva Sezam. Pri delu Nataše Skušek smo že vajeni trivialne lahkotnosti, s katero obravnava probleme spolno definirane vzgoje. Vprašanja se tokrat loti zelo neposredno s številnimi citati, ki naravnost absurdno, vendar lahkotno odslikavajo brezpredmetnost pomena, ki ga tradicionalno pripisujemo spolnim vlogam.

Eno izmed pomembnih vprašanj, okoli katerega se vrti doberšen del razstave, je vsiljeno razmišljanje o tem, kakšnega spola je še nerojen otrok. Citiramo: „Dojenčki moškega spola prinašajo bodočim mamicam dober apetit, deklice pa žejo.“ Zelo napačno je misliti, da se je z emancipacijo problem dvosmerne vzgoje čudežno odpravil. Ker je Skušek pred nedavnim rodila, se nedvomno zelo dobro zaveda, da to še zdaleč ni res.

Kavarnico je spremenila v prijetno otroško igrišče, ki ga je poimenovala: Svetlo modro in rožnato. Razstava je pravzaprav celo bolj namenjena staršem kot otrokom. Saj otroci praviloma niso obremenjeni z absurdnim spolnim opredeljevanjem barv, preden jim tovrstnih vrednostnih sodb v male glavice ne vbijejo roditelji. Skušek je razstavo sestavila iz najbolj zlorabljenih barv in iz njih oblikovala lističe z zgodbicami o ločevanju vzgoje glede na vnaprej določen spol. Razstavila je balone in roza modre rožice, ki spominjajo na ogromne jajčnike.

Nikakor se ne bi mogli strinjati z mislijo, da so vsa zares dobra feministična dela ustvarjena na agresiven in neposreden način. Ta način sicer v neustreznih diferenciacijah spola pripisujejo moškim. Vendar pa lahko pri zadnjih nekaj razstavah Nataše Skušek opazimo, da se zelo nevarno igra s predstvenimi tehnikami, ki jih pejorativno imenujejo „ženska umetnost“. V njih najdemo igriva ročna dela in materinske fotografije otrok. Glede na temo, ki jo Skušek obravnava, lahko sicer predvidevamo, da se tovrstne nevarnosti zaveda. A kljub temu lahko rečemo, da dela osvobajanju izpod jarma neresne gospodinjsko kleklarske tradicije - vsiljujoče ženskim umetnicam - mačjo uslugo.

Na sobotni festivalski večer se je v PTL-ju predstavila plesalka in koreografinja Maja Delak, ki je k ustvarjanju uprizoritve Drage Drage povabila pet plesalk in igralk. Poleg nje so tako nastopale Barbara Kranjc, Nataša Živkovič, Jelena Rusjan, Urška Vohar ter Vlasta Veselko. Predstava tako obsega šest različnih gibalnih izrazov, v katere se ovijajo drugi odrski pristopi: od igre, petja do govora.

Predstava je nastala kot odziv na boleč okvir, znotraj katerega ustvarjajo akterji sodobnega plesa v Sloveniji. Zaradi kulturne politike, ki se vrši že od nastankov sododbnega plesa, se njegova marginalizacija ni nikoli zares končala. Ob tem smo hkrati priča fenomenu, ko kljub težkim finančnim in organizacijskim razmeram na domačih tleh nenehno nastaja številna produkcija ter v plesu že vrsto let vztrajajo njegovi izvajalci.

Nastopajoče so v ustvarjalni proces zlile svojo bolečino in radost, sram in ponos, pogum in dvom, vse, kar so doživljale v letih svojega osebnega opusa. Razpršene po prostoru se njihove zgodbe prelivajo ena v drugo ter v skupinskem izdihu gledalcem skrivajo svoje najbolj intimne kotičke ter najbolj oddaljene sanje.

Točka pozornosti v predstavi elegantno prehaja z ene na druge akterke, ki si kljub dokaj številčni zasedbi enakomerno porazdelijo čas in prostor za svojo izpovedno noto, ne da bi se pri tem ponavljale, pa čeprav jim je toliko skupnega. Vse so ženske, vse so se zapisale odru, vse delajo v neprijaznih pogojih, vse se razgaljajo občinstvu, predvsem pa vse ljubijo umetnost plesa.

Vse muzike, ki ste jih slišali med današnjim festivalskim terminom, pripadajo bendom in posameznicam, nastopajočim na Mestu žensk.
Naslednji festivalski termin se obeta v četrtek ob 13.15. Današnjega pa sta pripravili IdaH in AljaB.


Komentarji
komentiraj >>