Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

Printer Friendly Page
Ponedeljek, 15. 10. ´07 ob 17.00; FV MUSIC FESTIVAL 2007 !!! (3903 reads)
Monday, 15. 10. 2007
bruc



Fuzztones (foto: Jurij Bizjak)

Brane Škerjanc recenzira dogajanje na letošnjem FV Music Festivalu v Menzi pri koritu na Metelkovi ... (v celoti!)
* V petek se je v Menzi pri koritu na Metelkovi odvijal že deveti in torej tudi tradicionalni praznik rock'n'rolla, z vabljivim imenom FV festival. Za razliko od prejšnjih festivalov moramo pohvaliti publiko, ki je prišla na čaščenje hrupnih kitarskih zvokov dokaj točno. Verjetno je to tudi posledica bistre poteze organizatorja, FV založbe, ki je predvidela nižjo ceno vstopnice za vse, ki bodo prišli na prizorišče pred deveto uro zvečer. Ob tem bi pohvalili prav organizacijsko plat festivala, saj se je Menza pri koritu izkazala kot izjemno primeren prostor za tovrstno rockovsko dogajanje.

V skladu z navedenim so se brez pretirane zamude, malo po pol deveti uri zvečer na odru pojavili slovenski punk rockerji Common Sense Society. Gre za dokaj mlad in svež bend na slovenski rockovski sceni. Trio je sicer nastal že leta 2003, vendar je do danes preživel številne spremembe na ritem sekciji. Prav zdajšnji bobnar Saško je resnična osvežitev za zasedbo. S svojo odločno, prefinjeno tehniko je rutinirano vodil celotno zasedbo skozi njihov polurni nastop. Glede na to, da je bil to šele njihov drugi nastop v živo, lahko Common Sense Society pohvalimo, saj so s svojim tako imenovanim streetcore rock'n'rollom dobro pripravili teren za sledeče, že uveljavljene bende. Verjetno bi se dalo še kaj postoriti na področju odrskega nastopa in vokalnih interpretacij basistke Skabine ter suverenega kitarista Tomaža, sicer pa je zasedba korektno predstavila svojo vizijo rock'n'rolla.

Po njihovem nastopu so se zelo hitro pojavili na odru Welcomin' Commitee in Flames. Hrvaško-japonska glasbena naveza, s pevko Kazuko Kono na čelu, je predstavila svojo verzijo garažnega trash rock'n'rolla. Trio je v primerjavi z njihovimi prejšnjimi nastopi očitno napredoval. To se je čutilo predvsem na ravni njihovega minimalističnega bobnarja Mr. Drumsonica, ki je stoječe in energično udrihal po svojem skromnem bobnarskem kopletu. Tudi uveljavljen kitarist, Goran Lauter, z odbitim nazivom Dodo Eichmann, je zelo energično pristopil do svojega Telecasterja. Bolj ga poznamo kot kitarista odličnih zagrebških punk rockerjev The Babies. Kljub izdatni meri energije bend nekako ni uspel razviti svoje zgodbe. Njihov hrupni garažni rock je deloval nekako statično in nedinamično, brez prepotrebnih presežkov. Vokalna interpretacija je bila prav tako nekako zadržana. Morda je bilo temu tako, ker pred koncertom niso imeli možnosti opraviti tonske vaje, zaradi zamujanja zvezd večera Fuzztones. Kljub temu lahko pohvalimo zvok v Menzi, ki je bil pri vseh nastopajočih uravnovešen in transparenten.

Po nastopu Zagrebčanov so se začeli na odru pripravljati odlični reški My Buddy Moose. Glede na njihov izjemen glasbeni prvenec smo lahko pričakovali le najboljše, toda pričeli so nekako ležerno. Že po drugi skladbi so se nekako razigrali, a kljub vsemu je njihova fuzija garažnega rock'n'rolla, bluesa in countryja delovala nekako zadržano – v primerjavi z njihovimi studijskimi posnteki. Dejstvo je, da tudi oni zaradi zamujanja Fuzztones niso imeli priložnosti opraviti tonske vaje, kar zna biti za bend zelo neprijetna okoliščina. Šele po skladbi »Waiting For Explosion« se je bend resnično sprostil in zablestel v vsem svojem sijaju. Odigrali so tudi nekaj novih skladb, ki jih ni na prvencu. Srečali smo se z bendom, ki mu napovedujemo bleščečo prihodnost, saj so s svojim nastopom potrdili svojo izjemno nadarjenost. Tudi pri njih je blestela ritem sekcija, prav tako prodorne so bile vokalne interpretacije Luke Benčiča v sodelovanju s spremljevalnimi vokali Matka Botiča in basista Ištvana Širole. Dobrodošla popestritev je bila tudi električna mandolina, ki jo je v drugi polovici nastopa zgrabil kitarist Matko. Rečani so svoj nastop rutinirano pripeljali do konca ob skorajda polni dvorani Metelkove. Publika se je navdušeno odzvala na njihovo hedonistično in sproščeno godbo.

Dvorana se je po nastopu My Buddy Moose spraznila, saj je večina odšla na zasluženo cigareto in sproščen klepet s prijatelji in znanci pred Menzo. Vendar kar nekaj obiskovalcev festivala je zaradi tega zamudilo bliskovito in pretanjeno izvedbo odličnega P. W. Longa. Poskrbel je za izjemen kvalitativni preskok na ravni glasbene interpretacije svojega, tako imenovanega »hellbilly country bluesa«. Priznati je treba, da nismo pričakovali tako žarečega in suverenega nastopa, glede na to, da se je v naših krajih pojavil brez spremljevalnega benda.

P. W. Long je bil definitvino vrhunec letošnjega FV festivala. S svojo akustično kitaro in hrapavim, izjemnim vokalom je dokazal, kaj je to moč dobre pesmi. Gre za absolutno in nepozabno pozitivno presenečenje, ki ga težko prehvalimo. Njegovo sprehajanje po liniji med bluesom in countryjem, z obvezno punk rockovsko dušo je bilo tako čuječno in pristno, kot da bi se na odru pojavil kakšen od očakov bluesovskega sloga. Morda se sliši nekoliko pretirano, toda vse skupaj je nekako spominjalo na najbolj sočne momente ustvarjanja Mississippi Fred McDowella.

Sledili so belokranjski veterani slovenske punk scene Indust-Bag. Veličastno je dejstvo, da se je bend obdržal na sceni vse od konca sedemdesetih. Na FV festivalu sicer niso delovali pretirano prepričljivo. Njihov punk rock je bil dokaj rezerviran in linearen. Preskok od aktualnega P. W. Longa do Indust-Bag je bil nekoliko neposrečen. Vse skupaj je zvenelo, kot da bi se časovno prestavili za dobrih dvajset let v slovensko punk rockovsko preteklost. Fantje so sicer svoj nastop izvedli povsem korektno, toda glasbenih presežkov v njihovi izvedbi ni bilo.

Sledile so zvezde večera The Fuzztones. Priznati je treba, da od benda nismo pričakovali kakšnih presežnih rezultatov, glede na to, da so od svojih zlatih časov oddaljeni že desetletja. Pričakovali pa smo, da bodo delovali vsaj v skladu z načelom, ki ga zagovarjajo v svoji skladbi “Action Speaks Louder Than Words”. Negativno presenečenje je bilo bližje in bližje po vsaki izvedeni skladbi. Rudi Protrudi je neumorno težil s svojimi nepotrebnimi komentarji med vsako skladbo, ki so jo zaigrali. Skušal je razložiti celotno zgodovino rock’n’rolla, vendar žal ne z glasbo, temveč z nepotrebnim govoričenjem. To je bendu odvzelo veliko mero žara. Priče smo bili sicer korektni izvedbi garažnega psihedeličnega rock’n’rolla, vendar spremljevalni bend Rudija Protrudija se nekako ni uspel razživeti do konca in to prav zaradi njegovega neprestanega govoričenja o seksu in rock’n’rollu. Kar nekaj ljudi je zaradi neprestanega blebetanja enostavno zapustilo prizorišče. V glasbenem smislu sicer The Fuzztones nimamo kaj očitati. Vsi njihovi hiti, z različnih obdobij kariere, so bili odigrani vrhunsko in brez napak, toda zaradi zvezdniškega in prepotentnega Rudija je njihov nastop nekako padel v vodo. Kljub temu lahko letošnji FV festival ocenimo s pozitivno oceno, če ne zaradi Rudija, pa zaradi vseh ostalih vpletenih in tudi zaradi profesionalne organizacije, dobrega zvoka, čudovite atmosfere in končno ter tudi najbolj pomembno – zaradi polne dvorane v Menzi pri koritu. Slednja dokazuje, da Ljubljana nujno potrebuje še več tovrstnih rock’n’roll koncertov.

Recenzijo FV festivala je pripravil Brane Škerjanc.


Comments
comment >>