Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Petek, 19. 10. ´07 ob 19.00 (ponovitev 26. 10. ´07 ob 10.00) TEKOCHEE KRU: Adijo stari, kaki scenarij (JernaStyle Records, 2007) (3859 bralcev)
Petek, 19. 10. 2007
jizah



Tekochee Kru: Adijo stari, kaki scenarij

"Adijo stari, kaki scenarij" je prvenec mariborskega "all star" raperskega crewja, imenovanega Tekochee Kru. Fantje, katerih del sicer pripravlja oddajo "Hip hop baza" na MARŠu, so se iz osnovne štiričlanske formacije v nekaj letih, od nastanka leta 2003, spremenili v sedemčlansko zasedbo. Glavno nit zasedbe vleče producent in beatmaker Šuljo, ki s sebi lastnimi beati plemeniti mnogokrat precej interno besedičenje ostalih članov zasedbe. Le-ti se v besedilih soočajo z mariborskim in tudi globalnim vsakdanom na svojstven način, saj se ukvarjajo z alkoholom, ženskami, avtomobili, nakladanjem, egotripu in podobnih bolj kot ne standardnih raperskih besedilih, povedanih v kleni mariborščini. (v celoti!)
* Mariborski rap je dolga leta izpolnjeval vse osnovne pogoje, da bi razvil izjemno močno rapersko sceno, ki bi globoko presegla interno mariborsko okolje. Precej visoka brezposelnost, socialni problemi, okolje, ki naj ne bi spodbujalo kakega velikega napredka in zato naj ne bi imelo pred seboj zelo svetle prihodnosti, so dejavniki, ob katerih so se rojevale močne raperske scene tako v raperski materi ameriški kot tudi v socialno ogroženih predelih evropskih velemest. Začuda protagonisti mariborskega rapa, za razliko od, recimo, velenjskih, na veliki zvon nikoli niso postavljali te socialne tematike, redko so se ukvarjali z družbeno kritiko v direktnem pomenu, vedno so uspeli tovrstne tematike predstaviti v humornem duhu ali pa jih vklopiti povsem ločeno od osnovne ikonografije. Po izidu albuma »Ko pride bog« dvojca Dandrough s konca leta 1996 se mariborski rap založniško ni prebudil vse do lanske izdaje velikega prijatelja zasedbe Tekochee Kru, Eyeceeouva »Samo bedak in sila«. Sicer je leto pred tem izšla tudi povsem nepomembna in neuspešna plošča trojca Stereolog, ki jo je izdala Cela pametna založba. Pri »insiderski« založbi »Jerna Style Records«, ki je predhodno izdala tudi album Eyeceeouva, pa so album izdali tudi raperji, ki sestavljajo zasedbo Tekochee Kru, kar nas analitično pripelje do nove, skorajda srhljive ugotovitve - mariborski rap še ni doživel niti enega resnega založniškega projekta. Dandrough sta izdala svoj album pri lokalni minizaložbi Conan, o Stereologih je škoda izgubljati besede, medtem ko so Eyeceeou in Tekochee Kru izdali pri še bolj lokalni založbi, ki jo vodi njihov prijatelj. Iz tega sledi tudi vprašanje, ali je mariborski rap preveč lokalen, zaprt v svoj prostor, s svojimi lokalnimi heroji, ki se na vseslovensko sceno ne prerinejo, je morda preveč nekvaliteten ali zgolj tržno nezanimiv?

Odgovor je pravzaprav nekje na sredini. Mnogi mariborski raperji so se zadovoljili s titulo »lokalnih asov«, mnogi se (in pravilno je tako) nočejo ločiti od svojega prepoznavnega dialekta, po drugi strani pa nihče ni naredil vseslovenskega »booma«, ki bi ga lahko osvojil s sodelovanjem s kako večjo in resnejšo založniško hišo. In navsezadnje, večje založniške hiše se lotevajo projektov z večjo kupno močjo, pa naj bodo le-ti zaprti v svojo subkulturno sceno ali pa tavajoči po medžanrski liniji, najbrž bližji večini domačih radijskih postaj. Še vedno pa to ne pomeni, da mariborski rap nikoli več ne bo naplavil tako izraznega in flowersko sposobnega in odličnega posameznika, kot je (bil) Ezy-G.

Četverica iz Tekocheega kruja v začetni postavi Gersh, Uno, Mighty-O in Šuljo je album ustvarila skupaj z novimi člani Snikijem, Emkej in Stashemsijem; kljub temu da gre pravzaprav za nekakšno mariborsko allstar zasedbo, pa tehnično noben od njih ni podkovan, kot je bil, recimo, omenjeni Ezy-G, vendar pa jih je zato več, kar jim odpira veliko drugih možnosti. Njihova zabavno-veseljaška besedila nas peljejo skozi povsem vsakdanje življenjske dogodke, ki pa so mnogokrat opisani na precej interen način, tako da nekatere besedilne drobce naključni poslušalec le stežka razume. Govorijo o alkoholu, ženskah, avtomobilih, egotripu, raperskem napihovanju, delovnem vsakdanjiku, o tem, kdo je največji car, o ljudeh, ki so nagnjeni k pretiravanju, in o podobnih vsakdanjih dogodkih, ki pa jih poskušajo interpretirati po svoje, s humorno konotacijo in povečini toplimi biti. Seveda ne morejo niti mimo tipičnih raperskih »battle« tem, kjer napadajo neimenovane osebke. Med tekste se vlivajo povsem nepotrebni in kvazismešni skiti, pretirano veliko komparacij, ki so se prav žalostno v zadnjih dveh letih dodobra razpasli znotraj domačega hip hopa. Veliko je nepovezanih, besedilno neumestnih delov besedil, kar je pri tolikšnem številu raperjev - ki si tako razdelijo toliko manjše dele, v katerih resnično lahko povedo bistvo - še toliko težje razumljivo. Neizraznost in nekonceptualnost pa kompenzirajo z zgrajenimi, dobro premišljenimi zgodbami, ki poslušalca praviloma popeljejo od uvoda do konca zgodbe, povedane zelo barvito in predstavljivo, kar pa seveda velja za skladbe neinterne narave. Stihoklepači se med seboj razlikujejo v mnogih detajlih, nekateri imajo odlično artikulacijo, spet drugim ravno to ni vrlina, kar se izkaže predvsem v delih, ko poskušajo fantje rapati hitreje in bolj tehnično dovršeno, ali pri doživetosti, ki je pri različnih članih povsem na drugem nivoju. Tehnično pač ni nobenega izrazito slabega ali vrhunskega MC-ja, vsi poiskušajo biti različni, a hkrati v določenih trenutkih delujejo kot dobro uigrana celota, ki ve, kaj hoče. Zanimivi so deli skladb, ponavadi refreni, kjer poskušajo fantje tudi malce sami peti oz. mešati rapanje s petjem, po drugi strani pa se fantje trudijo na vsak način biti smešni, humorni, a jim to večkrat ne uspeva, saj nemalokrat poskusi šaljenja izpadejo kot ceneni triki. Glavna prednost Tekocheega kruja pa se skriva v sproščenosti, v neobremenjenosti, samoironiji in v dejstvu, da besedila kreirajo na drugačen način, saj znajo tudi kritične, negativne stvari zapakirati v povsem neobremenjeno in nemoralistično smiselno celoto, ki mnogokrat že zaradi uporabljene klene mariborščine dobijo interni pridih.

Podobno nihajoča je tudi zgodba s podlagami oz. produkcijo, ki je na zvoku, glede na to, da je bila plošča posneta v studiu Radia Marš, presenetljivo dobra. Producent Šuljo prisega na močne in dinamične bobne, ki mu dodaja vzorce najrazličnejših inštrumentov - od poplesavajočih klavirjev in odštekanih sintetizatorskih zvokov do tipičnih trobilnih in pihalnih vzorcev. Vse skupaj v celoto držijo basi, pri nekaterih podlagah pa je dodana tudi pretirana pompoznost ter značilni zahodnoobalni piskajoči vložki, izhajajoči iz jazza in funka. Kratki sampli se izlivajo v kopico malih dodatkov in odvzemanj, izginjanj in dodajanj, ki neopazno prihajajo in odhajajo na osnovno ritmično podlago ter s tem prekinjajo morebitno monotonost hiphopovskih loopov. Celotna produkcija je ritmična, kakih aritmičnih vložkov ali eksperimentov ni opaziti, sami biti pa variirajo od nekaterih kar malce minimalističnih do precej dobrih podlag, ki jih sicer za kratek čas enkrat oplemenitijo tudi dobri scratchi izpod prstov enega najbolje tehnično podkovanih slovenskih DJ-ev Dj Splinterja. Seveda pa nekaj dobrih bitov zamenja tudi nekaj precej trendovsko naravnanih in iritirajoče piskajočih podlag, katerih glavni problem je harmoničnost in melodičnost. Ravno ti malce bolj neuspešno skreirani biti govorijo o tem, da je Šuljo najboljši takrat, ko stvar izpelje po svoje, s svojo toplo produkcijo, kratkimi vokalnimi vzorci in s funkovskimi sampli, ko pa se približa sodobnim raperskim trendom, biti ne pričarajo več humornega duha, v katerega se izliva večina »tekočih« raperjev. Šuljo seveda dobro ve, kakšni biti fantom odgovarjajo, njegova največja moč pa se skriva v tem, da gredo biti z roko v roki z besedili in tako tvorijo neko smiselno celoto.

Tekochee Kru so posneli povprečen slovenski album, ki je ob pomanjkanju inspirativnih mladih raperjev vsaj malce zapolnila vrzel v domačem hip hopu in ta hip predstavlja raperski presežek, a se bo v playerju znašla bolj poredkoma, predvsem zaradi tega, ker ima naravnost najedajoče skite in tri do štiri kompozicije, kjer je potrebno uporabiti tipko »skip«. Ne gre pa dvomiti, da bodo fantje, ki na MARŠ-u ustvarjajo oddajo »Hip Hop Baza«, več pokazali na prihodnjem izdelku, kjer bodo glavne minus točke s tokratnega albuma, kot so ceneni poskusi humorja, zamenjali z več alkoholnimi doživetji, ki so očitni vrhunec tega albuma in jim tematsko najbolj ležijo, hkrati pa so tudi najbolj predstavljiv del albuma. Skupina poskuša delovati kot celota, znotraj katere želi biti vsak član različen, kar jim v tem primeru večkrat dobro uspeva, saj je album dejansko odrapan na zelo različne načine, z mnogimi različnimi flowi, a hkrati ni prave doživetosti, angažiranosti, album pa je na trenutke preveč interno obarvan in ga bo verjetno najbolj vesela prav interna scena njihovih prijateljev, ki člane dobro poznajo in se lažje najdejo v njihovih zgodbah. Tehnično bo treba stopiti še kak korak ali dva dalje, saj tokrat kljub pestrosti različnih flowov in vokalov album postane kar malce monoton, a ne gre dvomiti, da bo njihov morebitni naslednji glasbeni pridelek bolj dodelan in pester, kot je »Adijo stari, kaki scenarij«.

pripravil Jizah



Komentarji
komentiraj >>

Re: Petek, 19. 10. ´07 ob 19.00 (ponovitev 26. 10. ´07 ob 10.00) TEKOCHEE KRU: A
ninah [18/10/2007]

po dugem dugem cajtu.. lako mariboor in cela slo kura pomaha ssvojim repom! tekochee legenda! pa kaj si ti ja nor malo. jizah ti si tui nash!
odgovori >>