Petek, 19. 10. 2007
Maja
Mesec fotografije je eden tistih luštnih slovenskih festivalov, ki okoli svojega vsebinskega načrtovanja in organizacije ne dela oglaševalskega pompa, pač pa nevsiljivo in profesionalno izpelje svoje poslanstvo. Za razliko recimo od festivala Mesto žensk, ki je za pol meseca medijsko uzurpiral vso ljubljansko kulturniško sceno. Letošnji festival Mesec fotografije, šele drugi po vrsti, ponuja ogromno ogleda vrednega mednarodnega fotografskega znanja in kreative.
Mesec fotografije je eden tistih luštnih slovenskih festivalov, ki okoli svojega vsebinskega načrtovanja in organizacije ne dela oglaševalskega pompa, pač pa nevsiljivo in profesionalno izpelje svoje poslanstvo. Za razliko recimo od festivala Mesto žensk, ki je za pol meseca medijsko uzurpiral vso ljubljansko kulturniško sceno. Letošnji festival Mesec fotografije, šele drugi po vrsti, ponuja ogromno ogleda vrednega mednarodnega fotografskega znanja in kreative.
V Galeriji S na Ljubljanskem gradu je do konca oktobra na ogled privlačna razstava Photonic Moments, ki je z letošnjim letom postala uradna razstava festivala Meseca fotografije. Organizira jo Galerija Photon, k sodelovanju pa so bili povabljeni kuratorji, galeristi in kritiki iz Slovenije, Bosne in Hercegovine, Romunije, Bolgarije, Armenije, Azerbajdžana, Turčije ter Poljske, ki so pripravili izbor avtorjev in njihovih del. Razstava kot taka sicer nima nikakršnega konceptualnega ozadja, gre pravzaprav za salonski pregled fotografije z omenjenih območij, lično prezentiranih v samem po sebi slikovitem ambientu grajske galerije.
Gledalci naj razumemo, da razstava ni sinekdoha sočasnega razvoja na področju fotografije v posamezni državi, pač pa zgolj osebno reduciran in konceptualen izbor sodelujočih strokovnjakov. To je na nek način zahtevna opomba, saj gledalec avtomatično poveže videno delo z občo produkcijo posamezne države in si glede na njegovo integriteto ustvari lastno predstavo o fotografski in ustvarjalni zmogljivosti neke države.
Dejstvo je, da se bodo, ne glede na družbeno-politično razvitost ali nerazvitost, omenjene sodelujoče države občinstvu še vedno zdele obskurne in referenčno sumljive. Čeprav nekatere na širšem področju sodobne umetnosti s svojim pristnim pristopom in izvirnostjo prehitevajo zakrčene in trendovsko naravnane zahodnoevropske umetnostne konklave. Prav mednje se bo po končani ljubljanski etapi selila tudi pričujoča razstava.
Izbrani fotografi pa vendarle niso bili izbrani po sistemu best of the best, da bi reprezentirali svojo državo, pač pa po osebnem pojmovanju fotografske kvalitete in konceptualnih zasnovah posameznih kuratorjev. Definitivno gre za solidne in razmeroma uveljavljene avtorje večinoma mlajše generacije, od katerih jih je nekaj presenetljivo mladih in izrazno izstopajočih. Reprezentativnost pa je bolj asociativno zastopana v kar nekaj portretnih delih, ki so nedvomno najbolj privlačna in učinkovita stalnica fotografskih pregledov.
Vsi avtorji se v nekem segmentu svoje fotografije približajo sodobni folklori domovine, naj gre za njene narodnostne teme, medijsko problematiko ali socialno realnost. Tako se na primer armenski izbor ukvarja s problemom artikulacije razmerja med spoloma, Bolgari s krizo identitete in njeno medijsko manipulacijo, Bosna in Hercegovina z kontekstualizacijo intime, Poljska s senzibiliteto lastne narodnosti itd.
Od vseh sodelujočih na nek način izstopata Azerbajdžan in Romunija. Selekcijo fotografij iz Azerbajdžana je izbrala njihova Zveza fotografov, ki je oblikovala zanimiv dialog med tremi umetniki v začetku dvajsetih in dvema zrelejšima avtorjema. Prepričljiva je zlasti Leyla Akhund-Zadeh z ikoniziranim portretom babuške prodajalke pred nekakšno svetopisemsko krajino, ki z živimi barvami in močno simbolično prezenco upodobljenke pritegne pozornost gledalca. Romunski fotograf Joszef Bartha je upodobil dvojice oseb, oblečenih najprej v svoja oblačila, nato pa v oblačila soupodobljenca, s čimer je ustvaril simpatičen komentar k relativnosti človekove identitete in igranju vlog v prenesenem pomenu. Izbor turškega predstavnika je - v nasprotju s pričakovanji in trenutnim umetnostnim vzponom Turčije - popolnoma banalen.
Škoda je, da niso posamezne države zastopane z več avtorji, ki bi lahko v tem primeru oblikovali večji in konkretnejši pregled fotografske ustvarjalnosti vzhodne in jugovzhodne Evrope ter Bližnjega vzhoda. Obiskovalec dobi nekakšen "Schnellkurs" iz fotografske produkcije omenjenih držav, kar je morda dobro za ohranitev esence in žmohta same razstave, ne pa tudi za zainteresiranega gledalca, ki bi si želel širši okvir k predstavljenemu materialu. Fotografije so prav tako večinoma vzete iz avtorskih serij, kar še dodatno motivira gledalca, da bi jih želel videti več.
Skratka, fotonični trenutki so kratki i slatki, lahko bi pa bili tudi še ena brca v rit vsem domačim in mednarodnim institucijam, naj se zganejo na področju fotografskega izobraževanja in založništva ter naj se lotijo predvsem sistematiziranega podpiranja fotografske umetnosti.
Fotonične trenutke je ujela Maja Lozič.
Komentarji
komentiraj >>