Ponedeljek, 22. 10. 2007
barbara
Ko se je zasedba Múm pojavila na glasbenem tržišču, jih je novinarska srenja povzdigovala v novodobne junake folktronike. Magično in čarobno, so se glasili opisi. Še nikoli slišano! Napovedovali so jim dolgo prihodnost. Od tega je minilo slabih šest let in v zadnjih letih se je islandski kvartet Mum, kar se njihovega obstoja tiče, znašel na trhlih tleh. Zasedbo sta namreč postopoma zapustili sestri dvojčici Valtsdottir. Klasično trenirani violinistki, predvsem pa vokalistki, ki sta Múm zapečatili s tisto mero pravljične in čarobne prepoznavnosti o kateri so se vsi razpisali. Njihov zadnji izdelek, četrti po vrsti, ki sliši na ime Go go smear the Poison Ivy, je torej plod dela preostalih dveh članov benda Gunnarja, Orvarja in sedem gostujočih glasbenikov, ki so se jim priložnostno pridružili. (v celoti!)
* Ko se je zasedba Múm pojavila na glasbenem tržišču, jih je novinarska srenja povzdigovala v novodobne junake folktronike. Magično in čarobno, so se glasili opisi. Še nikoli slišano! Napovedovali so jim dolgo prihodnost. Od tega je minilo slabih šest let in v zadnjih letih se je islandski kvartet Mum, kar se njihovega obstoja tiče, znašel na trhlih tleh. Zasedbo sta namreč postopoma zapustili sestri dvojčici Valtsdottir. Klasično trenirani violinistki, predvsem pa vokalistki, ki sta Múm zapečatili s tisto mero pravljične in čarobne prepoznavnosti o kateri so se vsi razpisali. Njihov zadnji izdelek, četrti po vrsti, ki sliši na ime Go go smear the Poison Ivy, je torej plod dela preostalih dveh članov benda Gunnarja, Orvarja in sedem gostujočih glasbenikov, ki so se jim priložnostno pridružili.
Vendar sprememb ni prinesel samo razširjeni in pestrejši kolektiv, temveč so Múm pristali na povsem novem ledeniku tudi z načinom skladanja, še pestrejšim izborom inštrumentov ter z dinamiko in energijo, ki je pri njih nismo bili vajeni v tako direktni obliki.
Poleg prepoznavne mehkobe in pravljičnosti, so bili Múm opevani tudi kot najbolj inovativen bend, ki na svojem področju, torej v folktroniki, neverjetno spretno združuje klasične inštrumente z elektronskimi vrinki. Na njihovi zadnji plati je to še vedno očitno, a ni toliko v ospredju. Uporaba inštrumentov je zaradi povečane zasedbe posledično številčnejša: harfa, trobenta, bobni, orglice, godala, kitara, zvončki in harmonika se po hitrem poslušanju vrinejo v ospredje.
Postprodukcijske pompozne orkestracije tukaj torej odpadejo. Ni potrebe po njih, saj je gostota zvoka zaradi variacije inštrumentov, ki jih zaradi dolgoletne prakse že stilizirano združujejo z elektronskimi prijemi dovolj energična in zgovorna sama zase. In ravno s to izpostavitvijo klasičnih inštrumentov v ospredje, je njihov zvok posledično bolj organski, bolj tu-stranski in zemeljski. Kdaj ste pri njih že slišali žive bobne? Nikoli. Za to organsko pristnost zvoka poskrbijo tudi vokalni podvigi, katerih se tokrat lotijo kar vsi člani kolektiva. Presenečenje, ki nam ga izdajo že z uvodnim komadom Blessed Brambles in ki plato pravzaprav zelo poživi. Več je torej zborovskega petja, manj tihih in nerazumljivih momljanj, ki smo jih bili vajeni s strani bivše vokalistke Kristin. Tudi zato plata kot celota deluje bolj dinamično in energično.
Zdi se mi, da so me Múm s svojimi prejšnjimi platami očarali predvsem z neke vrste neizrečenostjo. Ne gre le zato, da so bila besedila, zaradi nerazumljivosti, ovita v skrivnostnost, temveč je bil pri vseh njihovih platah nenehno v ospredju občutek neke nedokončanosti. Morda zaradi tega, ker je njihova glasba od samega začetka zvenela kot nedolžen in pravkar rojen otrok, ki šele otipava svet. Morda zaradi rosne mladosti samih članov benda, ki so ta svet dejansko šele začeli otipavati. Poslušalec se je ob druženju z njimi z lahkoto znašel v neskončnem tavanju stran od realnosti. Od tod morda tudi označba pravljičnosti in čarobnosti, ki so jo pridobili že od samih začetkov. Sedaj, ko so člani zasedbe malce odrasli, ko so pridobili nekaj izkušenj in doživeli nekaj kadrovskih sprememb, se nam predstavijo z bolj zemeljsko plato. Za moje mnenje še vedno očarljivim izdelkom, ki nakazuje, da znajo kljub tehnično dodelanemu izdelku, polnemu inovativnih prijemov in predvsem smisla za detajl, še vedno ohraniti tisto neskončno tavanje, ki diši po nadzemeljskem.
pripravil Barbara Prassel
Komentarji
komentiraj >>