Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
24. 2. 2002 (4139 bralcev)
Nedelja, 24. 2. 2002



Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor gospodu, mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava cerkvi, ker jo je odrešil, saj je njegovo telo. In kakor je cerkev v vsem podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem.

Apostolska dela, Pavlovo pismo Efežanom.

Propagandni material je sestavil Marko Zajc.

Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor gospodu, mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava cerkvi, ker jo je odrešil, saj je njegovo telo. In kakor je cerkev v vsem podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem.

Apostolska dela, Pavlovo pismo Efežanom.

Biblija kot temeljni kamen krščanske vere je odkrito pokazala ženskam, kje je njihovo mesto. Kljub temu imajo babnice v svetopisemskih zgodbah nepogrešljivo vlogo. Pomislimo samo na spokorjeno nečistnico Marijo Magadaleno in na nespokorjeno pokvarjenko Salome, ki je zahtevala glavo Janeza Krstnika kar na krožniku. Zgodba zase je Jezusova mati, kot objekt nesporno poganskega čaščenja. Dilema je torej jasna: ali mati, ali kurba. No, mogoče kvečjemu spokorjenka. Sicer pa se glede device Marije postavlja temeljno vprašanje: Zakaj in čemu je svoje materinstvo tako nesramno umazala z devištvom?

V devetdesetih letih 19. stoletja se je na slovenskem kljub redkim pozivom k spolni enakosti zdela ženska podrejenost dana od boga in kot taka povsem naravna. Liberalni del javnosti se je sicer strinjal z uveljvljanjem žensk, ampak zgolj v okviru tradicionalnih meja. Katoliška stran pa je na drugi strani imela vsak odklon od ženske podložnosti za napad na svetovni red. Najglasnejši protagonist slednje je bil prav gotovo bojeviti klerik Anton Mahnič, ki je v svojem Rimskem Katoliku domiselno opisal vlogo ženske v tedanjem spreminjajočem se svetu. Krivca za krepitev slovenske ženske samozavesti je ekstremistični Mahnič našel kar v Prešernu in njegovi pohujšljivi poeziji:

Prešeren je na primer napisal:
Kak bledi mi tvoje lice,
Kak vmira luč oči,
Kak teko iz njih solzice,
Ki ljubezen jih rodi.
Tako mijavkanje v raznih varijacijah uže štirideset let odmeva iz slovenskega leposlovja, da človeka res že ušesa bolijo.
Prešeren nam je tadaj voz speljal v tir ženskega pretiranega čaščenja in obožavanja. Mladina, kateri se slika Prešeren kot nedosežen, plemenit vzor pesnika, katera se njegove poezije večinoma na pamet uči in domišljijo oploja z njegovimi erotičnimi podobami, mora pač okus izgubiti za vse, kar ni žensko.

Mahnič ni imel veliko čuta za struktune spremembe v tedanji družbi, ki so vodile v čedalje večjo enakopravnost. Poleg poezije naj bi bilo za poženščenje človeštva odgovorno tudi meščansko laskanje in čaščenje ženskih lepot. Oboževani dami zraste samozavest in v njenih pomanjkljivih možganih se porodi želja po gospodovanju:

Prvi in naravni nasledek ženskega malikovanja je tedaj, da se ženske začno napihovati in iz mesta, katero jim je previdnost božja odkazala v društvu, povzdigovati. Ženska, okravno pravi pregovor, da ima kratko pamet, vendar toliko logike zna, da ve iz čaščenja, katero ji naklanja možki spol, praktično sklepati tako: Ako me možki sami stavijo na prvo mesto in pred mojo lepoto poklekajo – zakaj bi se branila te časti? Mi hočeš sam služiti, tedaj ti bom gospodovala!

Mahničev strah pred gospodovanjem žensk je glede na njegove ideje nerazumljiv. Če bi bilo res, da so ženske naravno manj sposobne, kot moški, bi bil strah pred njihovo prevlado povsem odveč. Vseeno je ob prvih začetkih feminizma na Slovenskem zgroženega Mahniča oblivala kurja polt. Šlo je predvsem za zametke ideje, da ženska v duševnih sposobnostih v ničemer ne zaostaja za moškim. Z današnjega stališča samoumevna in nedolžna ugotovitev je postala predmet javne diskusije in cerkvenega obtoževanja.

Neverjetno je, kaj se že drznejo napisati. Uže leta 1884 je v nekdanjem Kresu zapisala roka slovenske ženske naslednje stavke: »Ženska zaostaja za moškim samo kar se tiče njegove telesne moči. Vse druge duševne lastnosti pri možkih kekar pri ženski so sad odgoje izobrazbe in razmer.« Tu se uže jasno izraža samozavestna gospodovalnost nad možkimi. Gorje mu, kdor sklene zvezo s takimi Junonami in Nijobami! V kratkem mu slečejo hlače in mu jih zamenjajo s krilom!

Po Mahniču poskuša dama, ki bi se rada kosala z dedci, svojo neposobnost nadomestiti z vztrajnostjo in fanatičnim dokazovanjem svojih sposobnosti. S tem ko zapusti od boga dano mesto, zavrne svojo ženskost in s stališča narave preneha biti ženska. Ker pa ne more postati višje bitje, se pravi moški, je nesrečna in povsem zgubljena.

Kaker brž pa si je žensko bitje v glavo zabilo, da ni možkemu v ničesar podrejeno, začne vedno bolj zatajevati svoje ženstvo, ter z vsemi silami povzpevati se na mesto, ki so ga doslej zavzemali možki. Jame se napenjati kakor žaba posnemaje vola, da bi tudi ona odlikovala se v vseh strokah možkega delovanja. V vedi, v umetnosti, celo v telesnih produkcijah skuša biti od vseh občudovana. Ona bi hotela biti pesnica, ona jezikoslovka, ona zgodovinoslovka, pa naravoslovka, pa muzikantinja. A ker ji pri tem tekmovanju z naravne moči pohajajo, skuša kar ji zmanjkuje navidezno možkimi nadomestiti. Tukaj dospe ženska gizdavost in navideznost do vrhunca. In ne le, da v resnici ne doseže moških lastnosti, ampak še ono, kar kot ženska dobrega ima, pokvari. Take ženske so prava ženska nespodoba.

Mahnič je med svojim dokazovanjem prišel do vprašanja, nad katerim bi se morali zamisliti tudi danes. Kako to, da je bila ženska polovica človeštva v zgodovini izključena iz javnega življenja? Zakaj si ženske niso pomagale? Odgovor se mu zdi očiten: bržkone zato, ker pač ne more biti drugače.

Ne govorite pač: ženskam je potrebno dati šol in učnih pripomočkov, kakor jih imajo možki in videli boste da ženska v ničemer ne zaostaje za moškimi. Kdor tako govori, vprašali bi ga, kako da dozdaj človeštvo ni prišlo do spoznanja tako imenitne resnice in ženskam ni privoščilo isto kot moškim. Je vse to le gola zavist? In, ali niso večrat tudi ženska vladale? kako to, da niso svojemu krivično zatiranemu spolu pripomogle do istih pravic? Zakaj? Zadrževal jih je glas narave.

V okviru svojega opisovanja ženske vloge se Mahnič veliko sklicuje na naravo, ki jo enači z Bogom, slednjega pa z katoliško cerkvijo. V ozadju njegovega razmišljanja se na nek perverzen način skriva prepričanje Tomaža Akvinskega o naravi kot redu, ki predpostavlja načrtovalca. In ker je del narave tudi človeška družba, lahko ženska emancipacija zamaje celotno naravno ureditev. V ženski prevladuje srce, ki ga lahko hudič kaj hitro zapelje na svojo stran:

Da, recimo: ženska podrejenost ima svoje korenine v naravi sami, in ta razlog je: v možkem prevladuje razum, v ženski srce. zatorej se nahajajo med ženskami pesnice, a v velepočetjih se v obče niso nikoli odlikovale. V tem dela ženska le izjemo. De Maistre piše: »Ženska niso nikdar izvršile izvenrednega umotvora v nobeni stroki, one niso zložile Ilijade, niso sezidale Panteona, niso izklesale Medicijske Venere, niti narekale razprave o ceerkveni zgodovini, niso iznašle algebre, niti teleskopa, hidravlične sesalke ali kaj enakega.«

Mahnič ustanavljanja ženskih društev ni odobraval. Zbiranje žensk v svrho necerkvene dejavnosti je lahko samo slabo, saj jih izmika moškemu nadzoru. Njegovi klerikalni kolegi v politiki se niso strinjali in to iz preprostega razloga: »Če mi ne organiziramo žensk, jih bodo liberalci proti nam.«

Mi le še pričakujemo, da se v kratkem osnuje žensko telovadno društvo, pa biciklisko, slednjič še žensko planinsko kateri poslednji boste skrbeli, da bodo naše Maričke za dijaškimi in nedijaškimi izletniki križem Slovenije raznašale perilo pa dušni in telesni konfort.

Medicinska znanost v 19. stoletju je uporabljala dvoje anatomskih priročnikov. Enega za človeka, se pravi za moškega in drugega za nepopolno bitje – žensko. Mahnič je bil prepričan, da ima ženka popolnoma drugačen telesni ustroj. Liberalci so ga zato označili kot največjega nepoznavalca ženskega telesa na Slovenskem. Višek neumnosti in nesramnosti vidi naš Anton v novosti, ki je postala moderna na ženskin učiteljiščih. Gre za žensko telovadbo, katero ostro zavrnil kot napad na normalnost:


Da ne govorimo o plesu, o ženskem jahanji, o turistinjah itd. – začela se je po javnih ženskih učiteljiščih uvajati – telovadba. Namerja se šibki spol krepiti, kakor se s telovadbo vkreplja možki. Nam se zdi ženska telovadba, da rečemo naravnost – nenaravna. Kajti ona žali naravni in kar je največ, tudi nravstveni čut, posebno ker žensko telovadbo vodijo možki. Povprašajte le navadnega človeka, ki ima nepokvarjen okus in sodi po zdravi pameti, kaj meni o ženskem skakanji, pretegavanji, vihtenji železne palice in guganji – on se vam bode smejal, rekel bo: to je smešno, to je nespametno!
Vzroki za škodljivost ženske telovadbe niso zgolj telesni. Telovadba povdaja telo in duša se lahko tako zanemari. Pa še tehnični problem: telovaditi se ne da dostojno oblečen, kar lahko slabo vpliva na moralo:

da ne govorimo o zlih nravstvenih nasledkih. žensko je narava obdarovala z čutom sramežljivosti. Le dokler jo pustimo mirno in tiho cvesti pod nje ogrinjalom, ohrani ženska svojo čast, svojo mičnost in lepoto, le do tedaj ostane - ženska. Kakor brž pa ji damo priložnost, da jame stopati iz ograje naravne sramežljivosti, ko jo napeljujemo, da začne pred tovarišicami, posebno pa pred možkimi ude pretegovati in nategovati, kakor jih ni še nikdar, da začne dele telesa, katerim je narava odkazala bolj skrito mesto, pred drugimi stegovati in izstavljati, čedalje bolj gine iz nje tista nežna boječnost in sramežljivost, ki je ženske najlepši kinč.

Mahnič je šel še dlje. Bil je prepričan, da večina žensk v telesnem smislu ni sposobna opraviti enakega šolanja kot moški. Bil je dovolj demokratičen, da je dovolil izjeme, še zlasti v medicinski znanosti, vendar naj bi bilo teh zgolj za vzorec.

Pa še druzih razlogov je, radi katerih ne more ženska tekmovati z možev v znanstveni naobrazbi. med njimi zadnji ni – fizični. ravno v oni dobi, ko bi imela deva, po zahtevah in namerah modernih odgojiteljev, vse moči posvetiti učenju, ko bi imela nekako študirati na višji gimnaziji, ravno v tej dobi se jame spolno razvijati in dozorevati. Doba spolnega razvoja je v ženskah veliko boj kritična nego v možkih. poslušajmo, kaj pravi o tem bistroumna poznavateljica svojega spola, Mrs. Duffey: »Njen tek je zlovoljen, se ne more veliko gibati v prostem zraku in, ako je prisiljena neprenehoma se učiti, trpi radi tega kakor za nobene druge dobe svojega življenja.

Duševni napor lahko torej krhko dekliško bitje popolnoma zlomi. S tem apelira Mahnič predvem na starševsko ljubezen. Nauk zgodbe bi se glasil nekako takole: »ne vpisuj svoje hčere v šolo, ki jo lahko ugnobi.« Še več. Pokvari ji lahko celo duševno zdravje:

Tudi duševno se v kratkem predrugači. Mlada deklica, ki je bila doslej morebiti tiha, enakomernega značaja, postane naenkrat nemirna, nervozna in nepotrpljiva. Večkrat je vsa pobita, ne da bi vedela zakaj. Rössler piše o tej dobi naslednje: »Nastop telesne zoritve otežuje deklicam duševno delo veliko bolj nego fantičem. Ako bi jih navzlic tej fizični oviri hoteli k učenju siliti, bi pri večini deklic zakrivili hiranje telesnega razvitka.«

Moralni nauk je jasen:

Poslušajmo glas narave! Videli smo: narava sama ne dovoljuje ženski, da bi se toliko vztrajno bavila z resnimi vedami kot možki. prikrajšajmo ji čas učenja in jo opomnimo, da nima možkemu zavidati učenjaške slave, ampak da si išče slave drugod.



Komentarji
komentiraj >>